Da. Založba Metal Blade polagoma le uresničuje svojo napovedano »grožnjo« o seriji ponovnih vinilnih in "digi pack" CD izdaj staroselskih do pionirskih metal izvajalcev, ki so bili pod njenim okriljem v osemdesetih in so s svojim delovanjem trajno zakoličili podobo svetovnega metala. Tako so že v lanskem letu doživeli ponovni izid prvi trije Slayer albumi s prvim koncertnim vred, no v letošnjem letu pa doživljajo ponovne izide tudi prvi trije Omen albumi, pri čemer bo na ponovno izdajo tretjega, to je »The Curse« (1986), vključen EP »Nightmare« izdan leta 1987, medtem ko bosta ponovni izdaji drugega albuma »Warning of Danger« (1985) in prvenca »Battle Cry« (1984), o katerem bo danes tekla beseda, opremljeni z dodatnim skladbami.
Omen so vzniknili na obzorju kmalu po razmahu NWOBHMja na tleh Velike Britanije. Globoko navdihovanje nad deli skupin, ki jih je novi val britanskega metala navrgel za pravi mali ocean, je moč takoj zaznati na studijskem prvencu skupine, to je ob prvih taktih izjemno popadljive uvodne Death Rider. Album »Battle Cry« je neverjetna zmes desetih izvrstnih, starokopitno obarvanih metalskih rušilcev, ki odzvanjajo v razviti udarnosti hipoma grabežljivo in popadljivo (tako izvrstni riffi so vtkani v njih), obenem pa Omen opremljajo vso to zgodbo na prvencu z neprikrito dozo epskosti, bombastike in pogubnega, to je okultnega, drama teatra, ki se spogleduje tudi z momenti mističnosti.
Čeprav je sprva počilo znova na tleh Velike Britanije, so se zgodnje heavy metal zasedbe severnoameriške celine odločile, da prenesejo ta britanski bum v svoj glasbeni izraz tako, da zaigrajo material kar se da hitro, pri čemer ni nič narobe, če se kdaj visoko muzikalični format, ki so mu britanski in evropski bendi vselej zelo zvesto sledili, zamenja s poltonskimi rešitvami v vodilnih frazah. To so tudi elementarne iztočnice zgodnjega speed in thrash metala.
Pojav stila, ki so ga predstavili Omen na prvencu, je poseben. Skupin, ki bi igrale metal v tistem času, še ni bilo veliko. Razvijale so se v konvergenci, to je v istem času in prostoru, zato je vsaka med njimi nosila samoniklo identiteto, pri čemer si lahko zaznal le vplive in navdahnjenost nad starejšimi zasedbami. Dejansko so se Omen lahko izmed ameriških skupin, navdihovali v tistem času nad Manilla Road, mračna epska bombastika oziroma mistična atmosfera, pa čeprav so to v komponistično produkcijskem oziru dosegali Manilla Road na precej drugačen način, pa je ob primerjavi izdelkov obeh skupin med letoma 1983 in 1987, iztržila sorodno atmosfero. Sicer so se Omen razvijali neodvisno, a v konvergenci, s preostalimi zasedbami, oziroma EMŠO sodobniki severnoameriškega kontinenta. Slogovno je njihova »linija epskega metala« primerljiva s Cirith Ungol, Tyrant, Lady Killer, kanadskimi Sword, vredno je dodati tudi prva dva studijska albuma zasedbe Savatage, itn... Obenem je zvok prvenca Omen stilsko še vedno bliže liniji zgodnjega heavy metala na tleh severnoameriškega kontinenta, ki se je navdihoval nad Judas Priest (prvi trije Pantera albumi, prvi mini TT Quick album, nadalje zasedbe Liege Lord, Fortress, Malice,..), kot pa z linijo, ki je pričela (ob navdahnjenosti nad Iron Maiden) izdatneje »komplicirati«, to je linija zasedb, ki jo zastpajo npr. zgodnji Fates Warning in Queensryche.
Tu je treba omeniti še eno, z Omen prvencem pogojno spravljivo, skupino, ki jo je privlačila vojna tematika in neukročeno divjaštvo Konan-ovske herezije. Manowar. Ti so imeli do leta 1984, ko so se Omen prebili komaj do studijskega prvenca, v žepu že tri albume, četrti pa je izšel še pred koncem istega leta.
Omen so že s prvencem delovali samosvoje, z izjemno estetiko so v svoje metalsko izrazoslovje vpeljevali divjaštvo epskih razgledov, kjer odzvanja širni žvenket mečevanja in dere prelita kri v brezkončno naraslih in razpenjenih hudournikih. Izvorno (primitivno), surovo, muzikaiično, agresivno, umazano,… Izvrsten nabor vodilnih kitarskih fraz, ki so navrgle deset točk perfektnega učinkovanja in pravzaprav rodile eno najimenitnejših klasik zgodnjega obdobja v razvoju ameriškega metala. Piko na »i« dodaja specifični, občasno pečatno raskavi do hripavi vokal, od leta 2003 žal pokojnega vokalista J.D. Kimballa, ki zgolj poglablja pogubno vzdušje kreiranega drama teatra na albumu, naphanega z momentom okulta.
Čeprav je album »Battle Cry« že leta 2005 doživel ponatis v manjši nakladi, ta ponovna izdaja, z izjemo zvočnega kontrastiranja elementov (remasterizacija), ne prinaša nič novega. Nanjo sta znova dodana dva enaka bonus komada. To je izvrstna koračnica Torture Me, ki je bila leta 1984 zastopana le na petemu delu kultne kompilacije »Metal Massacre« (med drugim v družbi Voivod, Fates Warning, Overkill in Metal Church). Tokrat je ta izvrstna skladba umeščena na sredino razporeda skladb na albumu, na rep pa je dodana še živa verzija klasike Battle Cry, posneta leta 1986 na koncertu skupine v mestu San Antonio.
»Battle Cry« je album, ki nosi posebno mesto v metal univerzumu. Z njim in naslednjima dvema albumoma, so se Omen zapisali v zgodovino metala in v letih, ki so sledila, s svojo zapuščino vplivali na mlajšo glasbeno generacijo. Tako so npr. na albumu »Wargods of Metal« (1998) priredili naslovno skladbo Omen prvenca npr. nemški Sacred Steel, nedavno tega pa taisto skladbo tudi mnogo mlajši ameriški »epic savage metal revitalisti« Visigoth.
Kaj nam ostane h sklepni misli? Želite občutiti pogum neumrljivega žara ter neminljive strasti izvirnosti, originalnosti, kot to beleži, izpred več kot tridesetih let izdani, prvenec zasedbe Omen, ki je s svojim vizionarstvom nevede utiral pot razvojnim iztočnicam podžanrskega razgibanja heavy metala? Ne pomislite niti dvakrat, da ta album ne bi krasil vaše osebne zbirke najljubših metal albumov.
Omen - "Battle Cry", 1984 (celoten album):
na vrh