The Killers z novim albumom ostajajo še naprej The Killers. Izročilo prejšnjih treh albumov zgolj poglabljajo in lahko rečemo, da so z »Battle Born« prignali svojo fazno izpoved v obdobju prvih osmih let do točke ustvarjalnega zenita. To pomeni, da bo moral prihodnji, torej peti album, ponuditi vsaj blago spremembo glasbene usmeritve, da bi The Killers lahko izničili nevarnost parodije samih sebe.
Netipični uvodni sestavek, ki postane hitro odveč, ko ugotovimo, da je »Battle Born« do tega dne najbolj zrel, pikolovsko zloščeno zvočno sproduciran, aranžersko dovršen, zategadelj celovito urezan studijski album ameriških alternativnih MTV ljubljenčkov. Ne nazadnje se je z zvokom »Battle Born« ukvarjala kar peterica priznanih producentskih imen, ki za svoje usluge ne izstavlja ravno žepom prijaznih računov. A za The Killers to ni nikakršen problem, saj so v dosedanji karieri prodali po svetu svoja štiri studijska dela v preko 16. milijonov izvodih.
Gre za novo, dodobra preizkušeno glasbeno formulo izjemno profilirane kombinacije melodične izpiljenosti, antemične bombastike, pravšnjega plasmaja rockovske intenzivnosti, ki v kumulativnem seštevku deluje hipnotično grabežljivo ob poslušanju na prvo žogo. The Killers so kopico skladb novega albuma dozirali barvito in razgibano. To v oziru ozko definirani glasbene špure, ki ji sledijo, ni ravno več lahka naloga. Prav zorenje in izkušnje glasbenikov ob ohranjenem idejnem navdihu poganjajo pogonski motor, ki žene voz skupine dalje in navzgor, The Killers pa v svojih glasbenih manevrih ohranjajo vso kredibilnost.
Svečani element, visoko nalezljivega arenskega pompa hipoma vzplamti z otvoritveno Flesh And Bone, spisane po kalupu hipnotične momentalne nalezljivosti, ki posrka poslušalca takoj v glasbeni svet skupine. To svečanost zadržuje Runaways, ki v blagih odtenkih črpa iz retorike U2, seveda z elementarno razliko, da bi U2 danes ubijali za takšno idejo vodilnih fraz, kot jih generira skladba Runaways. Prav Runaways je skladba, ki v refrenskem napevu ponudi Brandonu Flowersu širok prostor, da se lahko polno razmahne in prvikrat na albumu odločno kapitalizira svoje pevske talente. Vzdušje zarotira v nadaljevanju organsko zveneča The Way It Was - nostalgična skladba (v njej rine zvok akustike kitar v ospredje), z nekaj »new wave rustikale«, zasedba pa še vedno zadržuje visok nivo graduiranega stopnjevanja vzdušja na relaciji kitica refren. Grabežljiva atmosfera razvija svoj maksimum v refrenskem napevu. The Killers so faloti, ki so v naprej natančno preštudirali, kaj vžiga s prve pri množici. Natanko vedo kaj počno, vedo kaj želijo, nosijo jasen fokus in to potrjuje album tudi v nadaljevanju.
Skladbe namreč ne klecnejo. Kakovostnih nihanj ni. Zanimivo je zlasti spoznanje da se v nadaljevanju albuma vanj prikrade izdatna mera melodij »heartland rock« konture. To je princip podajanja melodije izvajalcev kot so Bob Seger, Bruce Springsteen, The Eagles,… Nobena nova stvar za The Killers, le da je na »Battle Born« ta element še nekoliko bolj potisnjen v ospredje, kot na preteklih delih skupine. Ta element je zlasti poudarjen v refrenskih napevih A Matter Of Time, Miss Atomic Bomb, From Here On Out ali Heart Of A Girl.
Zanimivo je, da skupna vzdržuje tudi v baladnih skladbah tisto svečanost. Denimo v Here With Me, baladi s sicer precej plitko naivnostjo v verzih, nosi Brandonov vokalni pedigre vodilno funkcijo zadrževanja smele aranžerske kredibilnosti skladbe. Centralni ekspoze vokala v njej izdatno kontrastirajo dodane orkestracije. Drugi tak trenutek albuma je lociran proti njegovemu koncu. Baladna Be Still, ki je primerna za podlago v božičnem ambientu prasketanja polen v kaminu med tihim naletavanjem snežink v soju zimske noči.
Skladba Deadlines And Commitments, je oblikovana v posebno perfektnem melodičnem izkoristku in bi s povzetim melanholičnim sentimentom v nekoliko drugačnem okolju aranžiranja in produkcije prinesla lahko pravi west coast AOR-ovski biser. To je trenutek albuma, kjer The Killers namerno trčijo ob večje popovsko vzmetenje. Večji pomen na gradnji atmosfere odpade na vključevanje programskih vzorcev in dodana klaviaturska ličila, medtem ko se kitara nekoliko potuhne v ozadje. Zgradba te skladbe dokazuje, da so The Killers zelo spretni glasbeni aranžerji. Gre namreč za skladbo, ki bo ostala skriti hit single, ki ga skupna nikdar ne bo izdala. Ta visoko koherentni izdelek sklene še ena vzvišeno svečana točka! Gre za naslovno skladbo, kjer se energija otvoritvene Flesh And Bone še enkrat manifestira, album pa dobi z umirjenim izhodnim U2jevskim sentimentom Brandonove vokalne linije zabeljeno učinkovit zaključek.
Ko so The Killers v januarju 2010 zaključili turnejo, so sicer napovedali daljši počitek, vendar pa sta v tem času pevec Brandon Flowers in basist Mark Stoermer izdala vsak svoj samostojni studijski album, bobnar Ronnie Vannucci pa je prav tako bil vključen v izdajo albuma s stranskim projektom Big Talk. Kdove kakšnega počitka torej ni bilo in julija 2011, ko so The Killers z uradnim naznanilom reaktivirali svoje ustvarjalne domete, ni nihče pričakoval, da bo že septembra letos zunaj novi studijski album. Za povrhu vsega najbolj zrelo delo skupine v karieri do tega dne.
Preprosto. The Killers so nanj smelo prenesli sveže pridobljena in bogata izkustva megalomanske koncertne kilometrine ter nedavnega studijskega udejstvovanja posameznikov v kvartetu znotraj drugačnega glasbenega okolja! Niso se pustili uspavati ali se prepustiti plutju na lovorikah uspehov albuma »Day And Age«, pač pa so zgodbo predhodnega albuma mojstrsko nadgradili!
na vrh