Cveto Polak je glasbenik, ki ne potrebuje posebne predstavitve. Cveto in Šank Rock. Prepleteni zgodbi. Karkoli se zgodi z njimi v prihodnje, bo vselej obstal cmok v grlu, ko jih bomo opazovali brez Cveta na odru, ali sledili njihovim novim izdelkom, brez Cveta v postavi. Od "Šankovskih spon odrešeni" Cveto, si je tako le vzel čas, da izpostavi svoje neslutene glasbene talente tudi v drugačni podobi. Zadeva gre lahko torej više. Se kdo še spominja sledeče asociacije: "Cveto in Veronica, he, he, he...." A "Bass Line" je zgodba zase.
Osebno izpovedni. "Bass Line" je trenutek, ko je Cveto, kot umetnik razkril ustvarjalne vrline, ki poslušalca dejansko popeljejo najbližje, ne le načinu glasbenega izrazoslovja, pač pa tudi najbližje Cvetovi osebnosti, najbolj skritih kotičkov intime značaja glasbenikove duše.
"Bass Line" je v celoti instrumentalen album. A ne skrbite. To ni album tipa "show off", kjer je potrebno prikazati koliko tonov na časovno enoto si sposoben sprožiti, da te razglasijo za najhitrejšega basista sveta, ob tem pa se ne vprašaš kaj se pravzaprav dogaja z izstreljeno vsebino morja potrošenih tonov. Cveto pristopa z eleganco, ostrim čutom okusne estetike oblikovanja vodilnih melodij, ki nosijo breme glasbenikovega izrazoslovja. Nekaj podobnega je moč najti tudi na samostojnih albumih vselej "fantazmagoričnega" Billy Sheehana, v osnovnem načinu pristopanja oblikovanja kompozicij, le da premore "Bass Line" mnogo več sofisticiranosti in zvočne prefinjenosti, ob tem pa (posledično) gradi izključno na atmosferi in visoki poslušljivosti.
Sveženj 11. bogato aranžiranih skladb je plod daljšega obdobja nastajanja. Kako dolgega ne znam povedati, a glede na visoko izpiljeno barvitost aranžmajev in perfekcijo oblikovanja vodilnih motivov, ni težko sklepati, da ta album še zdaleč ni bil spisan in posnet čez noč. Lahko da je bil odsanjan, pa so se zvezde na nebu šele sedaj pravilno poklopile, da se te sanje tudi končno utelesijo! Bolje sedaj, kot nikoli. In resnično smo Slovenci lahko ponosni na tale novi glasbeni presežek na slovenskem glasbenem prostoru, saj ga mirne duše in vesti umestimo ob bok najboljšim dosežkom svetovnega dometa!
Skladbe dosegajo takšno stopnjo medsebojne raznolikost v pristopu komponiranja, kot tudi posledičnem nizanju razpoloženjskih stanj, da je nemogoče izpostavljati vrhunce artističnega izrazoslovja Cveta Polaka. Preprosto globoko fascinira prav vsaka skladba tega albuma. Nemara še najbolj presunejo trenutki, ki izpostavijo element nepredvidljivega. V mislih imam predvsem skladbi tipa Sanje '94 ali VI (beri: rimska šestica), ki vzdražno gradita vzdušje skozi umirjena začetna dela, kjer ima prvo besedo melodija bas kitare, potem pa se nenadno prelevita v kinetiko izredne poslušljivosti grabežljivega funk rock značaja.
Cveto je na album povabil kopico eminentnih gostov in vsak med njimi je prispeval svoj talent v optimalnem izkoristku. Očitno je, da se glasbeniki med seboj poznajo dalj časa in da so veliki prijatelji, saj je njihovo sporazumevanje z osnovno vizijo Cveta Polaka, ki poganja album "Bass Line", v vsem tekoče, se na moč kompatibilno vklaplja v izbrani koncept aranžmajev in na tak način razširja sam dinamični domet skladb in izjemno razgibanost ter variabilnost albuma. Predvsem impresionira valovanje med umirjenimi, subtilnimi in tankočutnimi deli, ki se lahko povsem nenadno in nenadejano že v sledečem trenutku prelevi v erotomanijo rockerskega šusa, podkovanega z dominantnimi, voluminozno rožljajočimi linijami. Tak atmosferični preskok pooseblja na albumu denimo redosledje skladb Uspavanka za mojo malo in OK.
"Bass Line" je album, ki mu ni potrebno, da sili poslušalca v več rotacij, saj roka kar sama od sebe refleksno pritisne funkcijo "predvajaj" poljubnega CD predvajalnika vedno znova in znova, ko se odvrti zadnja sekunda tega navdušujočega izdelka. Album je dostopen širšemu občestvu, saj mu uspeva z neverjetno pretkanostjo ubiti dve pomembni muhi na en mah. Dosega namreč v istem hipu izjemen domet visoke poslušljivosti in obče dostopnosti tudi do bolj "površnih" in manj zahtevnih poslušalcev, po drugi plati pa prinaša sočno kost za glodanje, ki jo bodo radi dolgo časa obirali glasbeni gurmani, zvočni perfekcionisti in seveda vsi tisti, ki stremite za bogatim izrazoslovjem glasbenega eksperimenta, zasoljenega s pogumom izraznega značaja umetniške svobode, kakršni je beseda omejevanje popolna tujka.
Vse težje in težje je danes najti album, ki te podžiga, polni z energijo in te dobesedno pripravi do tega, da si ga po preteku njegove minutaže želiš zavrteti znova in znova. "Bass Line" je eden takšnih. Je poln pozitivnih vibracij, elana, zanosa, kreativnega navdiha in izjemne avtorske prožnosti ter doumljivosti. Kot tak spaja mnoge glasbene dimenzije in premošča navidezno nepremostljivo žanrsko prepadnost, ki kulminira v zloščeno iskriv, vizionarsko jasno začrtan glasbeni konglomerat. "Bass Line" je unikaten art rock album, prepoznavnega šarma izjemne glasbene zrelosti, inteligence in ustvarjalne širine, ki diha s polnimi pljuči in si ne postavlja izraznih omejitev. Upajmo da ni ne prvi, ne zadnji, v karieri Cveta Polaka. Kapo dol tej čisti petici!
na vrh