Barclay James Harvest: Barclay James Harvest

Barclay James Harvest so bili ena izmed tistih skupin, ki so bile navkljub kopici odličnih del, katera so po večini odlikovala izjemna sofisticiranost, visoka melodika, čudoviti aranžmaji in prelepe harmonije, obsojene da ostanejo brez pravega priznanja za svoje glasbene dosežke, kljub temu da je njihove vplive na razvoj rock glasbe še danes moč občutiti. BJH bodo ne glede na vsesplošno prezrtost (zlasti na domačih tleh) ostali velika skupina, ki je na večini svojih najboljših del gojila čudovito kombinacijo udarnega hard rocka, pastoralnih elementov angleške folklore in orkestralnih aranžmajev, katere je ponavadi odlikovalo menjavanje epskega in melanholičnega vzdušja s pozitivistično usmerjeno poezijo. BJH so bili tudi ena prvih skupin, ki so na večini svojih najboljših del uspešno sodelovali z lastnim orkestrom, katerega je vodil dirigent Robert Godfrey (The Enid). Ta kombinacija je večini njihovih del dajala izjemno, njim lastno magijo, ki je poslušalca zlahka popeljala v nek mistični in idealistični svet zimzelenih planjav, gozdov, rek in barja, kjer se podijo metulji, sicer eni izmed prepoznavnih znakov skupine (vsaj kar se naslovnic tiče).

No, ravno v bližini barja pa je skupina v majhnem studiu konec 60ih začela s svojo profesionalno pot. Skupina je v 60ih že posnela nekaj neinventivnih, h komercialnemu uspehu usmerjenih singlov med katerimi je prednjačil poskočni "Brother Thrush", ki pa jim niso prinesli večjega uspeha in prepoznavnosti. V svoji zgodnji fazi so bili pod opaznim vplivom pop rocka The Beatles in Bee Gees, nekoliko kasneje pa so na njih vplivali tudi proto progresivci kot so bili Procol Harum in The Moody Bules. S slednjimi so jih nekateri še dolgo radi primerjali, sicer povsem zgrešeno (kot da bi npr. primerjal Uriah Heep z Deep Purple) saj e šlo za popolnoma drugačni skupini. Kmalu po izidu svojih prvih singlov so BJH opustilI večino pop tendenc ter se usmerili k nekoliko bolj surovem, a tudi mogočnejšem hard rockovksemu zvoku v kombinaciji s pastoralnimi motivi ter vzdušjem. Slednjemu so pogosto s pomočjo lastnega orkestra pridodali sofisticirane in tudi agresivne orkestralne aranžmaje. Sodelovanje z orkestrom, ki je bil sicer izjemno drag špas, je bil za mlado in neizkušeno skupino izjemno pogumna poteza ter eden glavnih šarmov njihove glasbe. Ta kombinacija sicer ni vselej izpadla posrečeno, zlasti na zgodnjih delih, vendar ko se jim je posrečilo ujeti pravilno ravnovesje med hard rockom, pastoralo in orkestralnimi aranžmaji, so bili rezultati izjemno navdušujoči in v veselje vsem ljubiteljem sofisticiranega simfoničnega prog rocka.

Od članov skupine je bil že od začetka glavni nosilec progresivne usmeritve njihovega zvoka nedvomno klaviaturski mag Stuart "Woolly" Wolstenholme. Woolly je na vseh področjih, tako s pisanjem večine glasbe, aranžmajev, igranjem klaviatur kot tudi s svojim petjem, prispeval levji delež k avanturističnim stvaritvam skupine. Kitarist in pevec John Lees takrat še ni imel dovolj samozavesti, da bi odpel svoje kompozicije medtem, ko je bilo njegovo igranje kitare sicer energično, vendar še v povojih ter se je šele kasneje opaznejše razvilo. Tudi basist in pevec Les Holroyd je prav tako še iskal svojo prepoznavno barvo vokala kar velja tudi za njegovo igranje basa,, čeprav se je kot pisec glasbe ponekod že lepo izkazal. Bobnar Mel Pritchard pa je bil do takrat že izpopolnjen in cenjen bobnar (kar je razvidno tudi iz tega, da so ga tedaj v svoje vrsta vabili velikani folk rocka Fairport Convention) in na večini njegovega prispevka se čuti, da je dobro zaposlen.

Njihov istoimenski prvenec že vsebuje številne navdušujoče orkestralne aranžmaje ter odlične pastoralne elemente ob solidnih in energičnih hard rockerskih pasažah, katere pa bodo kasneje še izpopolnili. Ravno dela, kjer pride na plan usklajenost med orkestralnimi pasažami in nebrzdano hard rockovsko energijo pa so tudi glavne odlike njihovega istoimenskega prvenca. Seveda je na njem razvidno, da gre še za njihove začetke, kajti na mnogih delih se občuti precejšnja naivnost, ki pa vseeno ostaja pod prevlado izjemnega elana in želje po dokazovanju svojega skritega potenciala, ki jih je prevevala že od samega začetka glasbene poti.

Udarni hard rocker "Taking Some Time On", ki je podložen na kombinaciji energičnih in bluesovsko začinjenih kitarskih motivov in zanimive uporabe tolkal, ima tudi močno pastoralno vzdušje. Izjemno energično uvodno delo, ki predstavi tršo podobo skupine. "Mother Dear" je čudovito lepa pastoralna balada, katero odlično odpoje Woolly, ki ji doda tudi nekaj šarma značilnih za The Beatles. Odlikujejo jo tudi lepi motivi na akustični kitari in odlični orkestralnii aranžmaji. Melotron se naposled na veličasten način predstavi na odlični "The Sun Will Never Shine", skladbi o depresiji, ki pa vsebuje pozitivno vzdušje, zlasti v odličnem refrenu (odlična uporaba melodičnih vokalnih harmonij), ki nastane po zanimivih disharmonijah na basu in tolkalih. Navduši tudi energična uporaba kitare, ki se dobro zliva z dramatičnim melotronom. Delo, ki bi bilo lahko ob pravi promociji, lahko tudi hit. "When The World Was Woken", katere tvorec je basist Holroyd, ki ima opazen pridih Procol Harum, predvsem na delih, kjer blestijo izjemno okusne cerkvene orgle in hamondke, ki zadanejo v srčiko kompozicije. Obsežna paleta odličnih orkestralnih aranžmajev pa še poveča njeno veličastnost. Eden izmed vrhuncev albuma in precej unikatna stvaritev v primerjavi z ostalimi deli. "Good Love Child" je precej neinspiriran, psihadelično obarvani hard rocker na katerem je občutiti močan vpliv The Beatles. Skladba je podložen na preprostem motivu na akustični kitari, vsebuje celo nekaj dobrih rifov, vendar njen glavni motiv postane sčasoma repetativen in začne dolgočasiti. Najmanj opazno delo na albumu, kjer so očitno spet želeli pokazati svojo bolj udarno plat, vendar so pri tem zanemarili inovativnost. Melotron v vsej veličini naposled zacveti na odlični baladi "The Iron Maiden", ki ima vse odlike angleške pastoralne glasbe in je edino delo z albuma, ki se je zapisalo med njihove klasike. Poleg subtilnega Woollyevega petja, melotrona in čudovitih pastoralnih pasaž, kjer Les pokaže tudi nekaj zanimivih delnic na basu, delo krasi izjemno magično vzdušje. Sledi najdaljše delo, katero so BJH kdajkoli posneli, "Dark Now My Sky", ki je veliki progresivni vrhunec albuma. Navdih je dobil v knjigi "Tiha pomlad", Rachel Clarson, ki govori o človekovemu uničevanju okolja. Delo je polno številnih kompleksnih orkestralnih aranžmajev, ki ustvarjajo dramatično do veličastno vzdušje. Odpre se s precej komičnim in nekoliko arhaičnim Woollyevim recitiranjem kratkega odlomka iz nekega Shakespearovega dela. To kmalu začini še manijakalni smeh dirigenta orkestra, Roberta Godfreya. Tedaj sledijo odlične orkestralne pasaže, ki se ves čas menjajo med umirjenimi in dramatičnimi deli s tem, da pustijo dihati tudi rockerskimi delnicam skupine. Med njimi v srednjem delu posebej navduši Holroydov vokal in dobra uporaba basa ter nekaj odličnih Leesovih kitarskih pasaž. V drugem delu nastopi veličastna, tako rekoč nebeška interakcija med melotronom, cerkvenimi orglami, rogom in klavirjem, ki to epsko stvaritev zaključi na veličasten način. Odlična stvaritev, ki pa ne ponuja presežkov na področju simfoničnih prog rockovskih epov. Ne glede na to so z njo BJH brez dvoma do konca izrazili vse svoje simfonične aspekte, ki pa jih v takšnem deležu kot tu niso nikdar več ponovili. Ob izidu tega albuma se je sicer zdelo, da se bodo usmerili v to smer, se pravi v simfonični progresivni rock, tako kot veliko njihovih glasbenih vrstnikov, vendar potem niso nikoli več posneli kaj tako avanturistično simfoničnega kot je "Dark Now My Sky".

Ponovna izdaja iz leta 2002 vsebuje nič manj kot 13 bonus skladb. Gre za vse njihove zgodnje posnetke in prve single, posnete še za njihovo prvo založbo Parlophone ter posnetke za radijsko postajo BBC. Večina izmed njih je pod močnim vplivom psihadelike in popa in lepo prikažejo prve korake skupine. Nekatera izmed njih so zelo dobra kot denimo "So Tomorrow" ter singli "Mister Sunshine", "Poor Wages", "Brother Thrush" in "Early Morning". Slednji bi bil ob boljši promociji gotovo velik hit. Vse te skladbe so zelo zanimive za ljubitelje skupine saj dobro pokažejo kako zelo je skupina napredovala od 60ih pa do njihovega prvenca.

"Barclay James Harvest" je zelo dober, pogumen in ambiciozen debut. Če bi izšel samo kakšni dve leti prej bi bil lahko s svojimi odličnimi orkestralnimi aranžmaji celo eden izmed prelomnih albumov v zgodovini progresivnega rocka. Je izjemno pogumna poteza tedaj mlade skupine, ki je z uporabo orkestra oplemenitila svoj zvok in se na ta način prikupila vsem glasbenim sladokuscem. Čeprav ne gre za klasiko in čeprav bodo BJH v prihodnosti še izpopolnili svoj zvok, melodične tendence ter poglobili večino progresivnih aspektov, je to izjemno soliden prvenec ene najbolj spregledanih skupin v zgodovini rock glasbe, ki ga priporočam predvsem vsem tistim, ki cenijo tako avanturistični kot melodični rock, ki je od začetka do konca odigran s srcem in dušo.