»Bang, Zoom, Crazy... Hello« je reci in piši sedemnajsti studijski album neuničljivih, večno malopridnih ameriških rock'n'roll vražičkov, ki ne poznajo pokorščine, Cheap Trick. Leta tiho tečejo, skupina pa se je z leti tudi upočasnila. Pride tako. Nič novega in povsem naravno. Zato izhajajo tudi novi studijski albumi skupine v vse daljših časovnih presledkih. Sedem let so potrebovali Cheap Trick, da spravijo novega iz studia. Bend deluje danes še vedno v uradni postavi z originalnim članom Bun E. Carlosom, čeprav možakar od leta 2010 dalje ne snema, niti ne igra več koncertov s skupino. Čuden status, a zadnje čase je svet rock'n'rolla vse bolj obtežen s čudaštvom najbolj nepričakovanega razvoja dogodkov, spomnim se le na aktualno farso zasedbe AC/DC. Kakorkoli, zapolnjuje pri Cheap Trick že šesto leto zapored mesto »mirujočega« Buna po novem Dexx Nielsen, ki je tako tudi odbobnal cel novi album za Cheap Trick.
Cheap Trick dostavljajo z novim albumom še en prvovrsten studijski dokument, ki je do zob oborožen z vsemi prepoznavnimi zaščitnimi znamkami te skupine. To je pristna variacija rock'n'rolla, ki na neverjetno posrečen in edinstven način združuje visoko muzikaličnost vzornih skupin The Beatles, Queen z razvratno magijo pobalinstva The Who. Ta formula je prežeta še z izdatno dozo iskrivo lucidnega norčevanja oziroma nenehnih humoresk, s katerimi so obtežena besedila zasedbe, ki jih v ustaljeni maniri znova z neverjetno podoživetostjo osmišlja in kliče k življenju skozi svojo interpretacijo enkratni vokalist Robin Zander. Teme besedil potrjujejo, da se zasedba (vsaj v glavah) nikakor ne stara in da ji vseskozi rojijo po glavi potentne »neumnosti« 20. letnih žrebcev.
Torej? Tu je tista stara in dobro znana neposredna rockovska nabrušenost in polnokrvna energetska voltaža preprostih, a vseskozi neverjetno učinkujoče zapeljivih kitarskih fraz Ricka Nielsena, kameleonski glas »tisočerih podob« izjemnega Robina Zanderja, enega izmed izrazno-izvedbeno najmočnejših pevcev povesti rock'n'rolla ter strupeno potentno ogrodje čvrsto definirane ritem sekcije, ki trga in reže skozi betonski riffovski zid Nielsenovih kitar. Bend je spravil skupaj 12. izvrstnih kompozicij, kjer se, kot omenjeno, visoka muzikalična čut, ki so jo Cheap Trick od vselej tako učinkovito implementirali v aranžmaje, perfektno dopolnjuje z demonstracijo arogantno porednega adrenalinskega šusa prostosučnega iztržka rock'n'roll energije.
Album premore v večini potentne rockovske »hrustače«, obenem pa je na mestih ubrzdan z mirnejšimi točkami, kjer se Zander hipoma prelevi v zlomljenega romantika (Sing My Blues Away, prvi single albuma When I Wake Up Tomorrow). Melanholični single sicer mojstrsko aranžirane, celo blago temačne When I Wake Up Tomorrow, v svoji vsebini polno preseneti, saj tej skladbi ni podobna niti ena skladba na preostanku albuma. Zato je skladba, kot prvi single, lahko (zmotno) napovedovala povsem drugačno studijsko zgodbo. Vendar se to ni zgodilo. Visoko oktanski rock'n'roll prepoznavnih karakteristik skupine znova srborito jezdi in se v svojih nebrzdano potentnih rockovskih sunkih, ne ustavlja niti za trohico sekunde.
Na albumu se je znašla tudi zanimiva priredba skladbe The In Crowd. Gre za komad, ki ga je leta 1964 napisal Billy Page, prvi na planetu pa jo je izvajal Dobie Gray , ki je to, v izvirniku z motownom zasoljeno skladbo, tudi posnel za svoj album »In Crowders That Go Go«. Cheap Trick so jo prearanžirali dobesedno »po svoje«. V njihovi režiji misliš, da so oni avtorji, tako so jo učinkovit prikrojili avtentičnemu karakterju svojega rock'n'rolla.
Produkcija je peklensko živa. Stara šola prekaljenih članov ekipe preprosto ne more in ne zna zatajiti. Ne idejno, ne produkcijsko. Natanko vedo kako je treba vleči poteze, da učinkuje rock'n'roll v njihovi glasbeni obrti optimalno. »Bang, Zoom, Crazy,… Hello« je polnokrvno nabrušeni rock'n'roll izdelek, od glave do pete zapisan veliki karizmi edinstvenega glasbenega dosjeja skupine, ob katerem se boste nezadržno kotalili skozi mnogo zapovrstnih rotacij tega izdelka v vaših CD predvajalnikih. Album, ki zadržuje mladostniško neukročenost na zrela leta skupine. Album posnet z žarom, kot da bi se za Cheap Trick še vedno pisalo leto 1977.
na vrh