Štiri leta so minila od tragedije, ko se je v prometni nesreči smrtno ponesrečil enkratni Steve Lee. »Firebirth« prvi album zasedbe z novim pevcem Nicom Maedejem, je deloma pomiril dvomljivce, ki so se zbali, da je prihodnost Gotthard brez Leeja na vokalu zapečatena. Gotthard so se izvlekli z novim zelo zelo spodobnim izdelkom.
Če je bil »Firebirth« kanček previden, prinaša »Bang!« popoln lom na vseh frontah čistokrvnega hard rock dosjeja, ki staplja nove Gotthard precej bolj Steve Lee ero, kot »Firebirth«. Nic Maeder izkazuje predanost skupini in njegova interpretacija deluje še bolj samozavestno in povsem neobremenjeno. Mož je pristopil s polnim zaletom! Žal se bo moral sprijazniti s tem, da bo vselej bival v senci veličastne in edinstvene vokalne karizme neponovljivega Stevena Leeja, navkljub temu pa je vse bolj jasno, da je Nic Maeder natanko to kar so Gotthard po drami leta 2010 potrebovali, da rešijo svojo kožo. Maeder je silno zbližan vokalni barvi in pristop Stevea Leeja. To pot pa Maeder dodaja mnogo več svoje vokalne karakteristike na določenih mestih skladb albuma, kar prihaja do izraza zlasti v mirnih pasažah, kjer je zahtevan prožen, mehak in rahločuten vokalni pristop. Maeder je namreč odličen vokalist.
To pot so Gothard servirali posebej živahno zvočno produkcijo. Bas linije so izrazito poudarjene, na kar opozori že takoj uvodna naslovna skladba, ki z čokatim snare topotom lovi koračniški pomp, ki se je vse bolj pričel zajedati v glasboslovje skupine nekje od albuma »Lipservice« dalje. Nemara botruje temu dejstvo, da so Gotthard po pomoč pri finalnem masteringu in miksu vpoklicali na pomoč znova svojega starega tovariša Nizozemca Ronalda Prenta, ki je oblikoval zvok albumom »Lipservice« in »Domino Effect«. Poleg tega pa je »Bang!« bluesovsko slišno obtežen, kar za »Firebirth« ni značilno. Od tod tudi celokupni občutek, da je novi album bolj približan Gothard delom Steve Lee ere, kot pa prvi Maederjev album za Gotthard imenovan »Firebirth«. Živost produkcije poudarja poleg izredne mastnosti Gibson zvoka žgoče serviranih kitarskih fraz Lea Leonija, tudi prepoznavno čokati in skalovit zvok Hammond orgel, kar je sicer zvočna stalnica Gothard. Ta produkcija posebej učinkovito vžiga v skladbah srednje hitrega tempa, ki razvijajo idejne rešitve vodilnih motivov na rabi mola, kot je to v izvrstni drama zgibanki Red On A Sleeve, Feel What I Feel, ali I Won't Look Down! V te so vsekakor vmešane pospešene, kot je I Won't Look Down, retro zvočno Purpleovsko »šelestečo« Get Up 'N' Move On, ali What You Get, s podobnim ritmično togotnim karakterjem, kot to velja za otvoritveno Bang! Prav baladni C'est La Vie in Maybe sta to pot najšibkejši točki albuma, kar rahlo preseneča glede na pedigre skupine, ki slovi po kreiranju najimenitnejših hard rock balad. A tako to pride. Seveda pa je tudi prepoznana šegavost našla prostor na novem albumu. Po otvoritveni Bang! Sew znova vrnemo k malopridni lisički Katie. To pot v skladbi Jump the Gun. Cadillac, luknje krogel, vroča mačka s pištolo v roki. To je pač del tipičnega rock 'n' roll dosjeja (manjak le še kakšen pikov as in steklenica Jacka Danielsa). Mr. Ticket Man pa v izbranem riffu neverjetno spominja na skladbo Sinister Mind zasedbe Jaded Heart. A je vokalna linija v njej tako drugačna, da asociacija hipoma zbledi.
Opazka minornega pomena je le ta, da je na albumu nemara kakšna skladba preveč. To pa ne velja za uspešen poizkus križanja orkestralnih elementov z hard rock dosjejem skupine v zaključni, skoraj enajstminutni, Thank You. Gre za epsko suito, ki jo definira mnogo vodilnih motivov ter obratov razpoloženjskih stanj. Po »nedolžno predvidljivem« pol baladnem prvem delu, kjer je v centru dogajanja Nicov vokal, sledi podaljšan del z večkratnimi repeticijami vodilnega motiva, ki pa je razgiban z Leonijevimi solo akrobacijami! Skladba zadržuje kljub razgibanosti izredno muzikaličnost in ustvarja izreden zaključni drama teater. V center stopi Leonijeva kitara, njegovi tipični prijemi, s katerimi pa ostaja vseskozi podrejen vzdrževanju melodije. Stik kitare in orkestralnih elementov polno vžiga. Dejansko gre za skladbo, ki odstopa od vsega kar so Gotthard do tega dne v karieri preizkusili.
Gotthard ohranjajo na »Bang!« pravi kreativni naboj in korakajo z vzravnano držo ponosno dalje. »Bang!« je izvrsten naslednika albuma »Firebirth«, ki nosi poleg bolj zgoščene produkcije občutek, da Gotthard naposled trajno celijo svoje rane po nesrečni izgubi Stevea Leeja, čeprav jih bo senca te tragedije spremljala verjetno do zaključka kariere. »Bang!« je album, ki znova izraža izredno kemično učinkovanje čvrstih vezi med člani skupine, kar je potrditev izrednih izkušenj, znanja in neusahljive ustvarjalnosti. Znova je glavno vlogo pri vsem odigral motorni pogon skupine Leo Leoni, ki mu pronicljivosti, pri iskanju nalezljivih kitarskih fraz nikakor ne zmanjka! Z »Bang!« so Gotthard našli naposled pravi stik s Steve Lee ero.
na vrh