»Bananas« je bil še en prelomni album britanskih težko rockerskih legend Deep Purple, saj se je na njem pripetila izjemno pomembna menjava zasedbe in s tem rojstvo t.i. Mark VIII postave v kateri delujejo še danes. Legendarni klaviaturist in originalni član Jon Lord (1941-2012) brez katerega si ni bilo mogoče zamisliti tradicionalnega Deep Purple zvoka, saj je bil predvsem s svojimi inovativnimi orglarskimi mojstrovinami eden ključnih elementov na poti do njihovega svetovnega slovesa, se je s težkim srcem, po poškodbi kolena zaradi katere je moral okrevati kar nekaj časa, odločil upokojiti v vlogi aktivnega rock glasbenika ter se posvetiti klasicistično-orkestralnim projektom, katerim je ostal zvesto do konca življenja. Preostali štirje člani so morali dobro razmisliti preden so se odločili nadaljevati naprej z novim klaviaturistom. Lordovo slovo je bilo namreč za legendarno skupino, katera je, kljub bolj ali manj kvalitetnim studijskim izdajam, ki so si sledile po vnovični združitvi leta 1984, v zoro novega stoletja zakorakala na krilih stare slave, v vseh pogledih težek udarec.
Kultni basist in producent Roger Glover, ki je po Lordovem slovesu s pomočjo svoje umirjene in diplomatske narave postal nekakšen neformalni poglavar skupine, kar se tiče komunikacije z mediji, se je zavedal, da obstaja samo eden klaviaturist, ki je zmožen dostojno zamenjati izjemno priljubljenega orglarskega velemojstra. Logična izbira je postal klasicistično izobraženi klaviaturist Don Airey, Gloverjev stari pajdaš iz časov legendarne skupine Rainbow (natančneje med leti 1979 in 1981). Airey je bil sicer poleg članstva v Rainbow skozi svojo bogato kariero sodelavec (ponekod reden član, ponekod samo priložnostni glasbenik) takšnih glasbenih veličin kot denimo Colosseum II, Black Sabbath, Gary Moore, Ozzy Osbourne, Whitesnake, Jethro Tull in v zadnjem času tudi Wishbone Ash. Tako, kot se je to pripetilo ob skorajda vsaki menjavi v obsežni in razburkani Deep Purple povesti, je imel Aireyev prevzem Lordovih Hammond orgel, izjemno blagodejni učinek na artistično osvežitev skladateljsko-idejno že nekoliko zakrnele skupine, ki je s solidnim, a vseeno za običajne Purple zmožnosti nekoliko preveč povprečnim albumom »Abandon (1998) demonstrirala, da so njihovi najboljši časi že davno minili.
Za stvaritev duhovito naslovljenega »Bananas« so Deep Purple potrebovali skorajda pet let, saj jim je kronično primanjkovalo osvežilnih skladateljskih idej, pa še Lordov odhod jih je ujel tako rekoč popolnoma nepripravljene. No, s prevetritvijo postave je zapihal svež veter, saj je bil Airey med ustvarjalnim procesom, ki je spremljal nastanek tega izvrstnega albuma, ki se ponaša z izvirno, čudovito naslovnico na kateri se nahajata dva obiralca banan iz 'tretjega sveta', odlično razpoložen in je s svojimi klaviaturskimi vragolijami pošteno prekrvavil premrli Deep Purple živčni sistem. »Bananas« nadaljuje večdesetletno Deep Purple težko rockersko filozofijo in vanjo vceplja vrsto nadvse prijetnih ter osvežilnih presenečenj, kakršne so 'težko-metalski dedki' krvavo potrebovali, da so dokazali, da še niso za v staro šaro.
Karizmatični pevski veseljak Ian Gillan, ki je ohranil dobro vokalno formo, čeprav ni mogel več dosegati vrtoglavo visokih pevskih delnic, je tokrat pri pisanju besedil pokazal kanček več dinamičnosti kot ponavadi, saj poleg tradicionalnih tegob, povezanih z usodnimi ženskami in običajnih humorističnih floskul tokrat ne manjka tudi določenih socialnih komentarjev, kar se lahko sliši predvsem na naslovni skladbi. Kultni ameriški virtuoz Steve Morse, kateri se je v tem času uspel prislužiti spoštovanje tudi številnih dolgoletnih privržencev, ki se še vedno niso mogli sprijazniti z odhodom njegovega predhodnika Ritchieja Blackmorea, skozi celoten album briljira s ponudbo inovativnih kitarskih fraz in smelih improvizacij. Ian Paice, ki je po Lordovem odhodu, ostal poslednji originalni Deep Purple član, je standardno neusmiljen pri krotenju bobnarske postavitve in idealen družabnik tradicionalnim Gloverjevim melodičnim bas linijam.
Udarna uvodna bomba z naslovom »House Of Pain« sredi katere se skriva tudi ščepec bluesa in pri kateri je glavni namen v tem, da vzdušje albuma kar se da hitro segreje do vrelišča, že takoj postreže z nazornim dokazom, da ima poslušalec opravka z revitaliziranimi Deep Purple. Gillanovemu hudomušno obarvanemu petju delajo družbo prešerno razpoloženi, dinamični spremljevalni vokali, ki še poglobijo razigrano atmosfero, položeno na funky ritmih. Morse navdušuje s postrežbo nasršenih kitarskih fraz in kratko improvizacijo pri kateri se mu pridruži odlično razpoloženi Airey. Končni rezultat je ena najbolj navdahnjenih Deep Purple uvodnih skladb od njihove vnovične združitve leta 1984 dalje.
Naslednji težko rockerski standard, »Sun Goes Down«, je precej bolj dramatična stvaritev s shizofrenično obarvanimi kitarskimi frazami in kar se da razgibanimi plastmi orgel, medtem ko Gillan na teatralen vokalni način skrbi za stopnjevanje nekoliko tesnobne atmosfere. Airey si med dramatičnimi harmonijami privošči monumentalno solažo na hammondkah prek katere opozori, da bo poskušal kar se da zvesto nadaljevati veličastno klaviatursko zapuščino svojega legendarnega predhodnika. Eno najlepših presenečenj na celotnem albumu se skriva v prvem singlu z albuma, »Haunted«, prelepi ljubezenski baladi, kjer se Gillanu pri vokalnih harmonijah pridruži gostujoča pevka Beth Hart, medtem ko Aireyju pri izgrajevanju hipnotičnih orkestralnih aranžmajev na čelu pomaga Paul Buckmaster. Dvigujoča atmosfera ene najlepših balad v povesti Deep Purple, katera se lahko mirno uvrsti ob bok klasikam kakršni sta »When A Blind Man Cries« ter »Soldier Of Fortune«, se še poglobi z vključitvijo Morseove melanholične kitarske solaže, medtem ko so moško-ženske vokalne harmonije pravcati balzam za ušesa.
»Razzle Dazzle« je v primerjavi s kontemplativnim predhodnikom izrazito burkaška stvaritev z boogie ritmičnimi niansami in pobalinskim besedilom na katerem se Gillan vnovič prelevi v razposajenega dobrovoljčka. Barski klavirski aranžmaji se na eleganten način prepletajo z odločnimi kitarskimi pasažami, medtem ko so bobnarski prehodi tempirani kar se da inteligentno. »Silver Tongue«, kjer razgreto ozračje počasi narašča v skladu s pompoznim refrenom, je poskus obuditve trdo rockerske Purple magije z začetka sedemdesetih, vendar z uporabo modernističnih skladateljskih in produkcijskih prijemov. Kratka, a kompleksna inštrumentalna sekcija v srednjem delu vsebuje sladostrastne Morseove in Aireyeve improvizacije. Gillan s svojimi karakterističnimi pevskimi manierizmi, kot ponavadi, skrbi za dobro razpoloženje in optimistično sporočilo.
»Walk On«, tipična Purple klasika, pri kateri se je Morseu na kitari pridružil gostujoči kitarist Michael Bradford, kateri je odigral glavno solažo, vsebuje vrsto zanimivih sprememb razpoloženja in nekaj nenadejanih časovnih prehodov. Bradford se je sicer na »Bananas« izkazal tudi kot odličen producent. Gillan je skozi leta pri petju resda izgubil nekdanjo tehnično širino, kar se tiče njegovega razpona glasilk, vendar se na tej skladbi lahko nazorno sliši, da je še vedno ostal izvrsten interpretet. Atmosfera skladbe in ritmični utrip sta tokrat nekoliko ležerna na račun Morseovih bluesy pasaž in Airyjevih pritajenih orglarskih manevrov, vendar s tem lepo ohranijo dinamično naravo albuma na katerem se skladno, ob pravem času menjajo umirjeni in udarni trenutki. Aireyeva zaključna sintetizatorska improvizacija v katero je vključil tudi nekaj neobičajnih digitalnih vzorcev poskrbi za kar se da zanimiv zaključek. »Picture Of Innocence«, naslednja klasika na albumu, kjer se združita tradicija in inovativnost, se odpre kot dokaj bazičen blues rocker z okajeno obarvano Gillanovo vokalno predstavo in funkovsko ritmično podporo, dokler prek udarne kitarske pasaže, odebeljene plasti Hammond orgel in agresivnejšega pevskega pristopa ne zapluje v izrazito težko rockerske vode. Ne manjka tudi epski dvoboj med kitaro in orglami, skozi desetletja sestavni del prepoznavnega Deep Purple zvočnega izročila.
»I Got Your Number«, duhoviti melodični rocker s številnimi dinamičnimi ritmičnimi niansami, ujame Gillana sredi njegove tretje pubertete, medtem ko mu v ozadju delajo družbo šelesteče plasti orgel in naostrene kitarske pasaže. Vokalne harmonije v refrenu so, tako kot se spodobi, izvrstne, medtem ko vnovič navduši stopnja virtuoznosti na relaciji Morse-Airey, kar se še posebno izpostavi po zaključku umirjene srednje sekcije. Ob tem nastane še en improvizacijski dvoboj sredi katerega letijo iskre in na rafiniran način tlakuje pot hiper-melodičnemu refrenu. Keltsko obarvani kitarski zaključek služi kot končna pika na i tega odličnega dosežka. »Never A Word« je prijetna, folk rockovsko obarvana balada s prelestnimi orkestralnimi aranžmaji in pastoralno melodijo na akustični kitari, katera po atmosferi nekoliko spominja na nekatere pretekle Purple eksperimente z Morseom v postavi. Več kot dve minuti dolga inštrumentalna sekcija v zaključnem delu vendarle odda prostor Gillanovemu psihadelično obarvanemu vokalu, katerega tokrat spremljajo eterične vokalne harmonije. Precej naivnemu besedilu vnemar, gre za še en zanimiv in pohvale vreden eksperiment.
Naslovna skladba je energičen dosežek sredi katerega ne manjka nabrušenih kitarskih pasaž in razposajenega zvoka orglic, medtem ko Paice ob dinamičnih klaviaturskih teksturah brezkompromisno stresa ognjene bobnarske kanonade. V drugem delu nastopi Aireyev 'zvezdniški' trenutek, ko s pomočjo monumentalne orglarske solaže bolj kot na Lorda za trenutek po pristopu k ubiranju tipk spomni na zaščitno izrazoslovje Keitha Emersona (ELP, ex-The Nice). Pri tem se v solistični dvoboj s kitarsko improvizacijo poskuša zaplesti tudi Morse, vendar ga Airey s svojo orglarsko umetnino tokrat popolnoma zasenči.
»Doing It Tonight« je še ena ritmično pošteno razgibana skladba z rahlim funkovskim utripom na kateri si svoje hitre prste s pomočjo hudomušne solaže pretegne predvsem Morse, medtem ko pri tem podvigu Airey na klaviaturah niti malo ne zaostaja. Gillan tokrat spet eksperimentira z različnimi vokalnimi pristopi, vendar tokrat igra 'drugo violino' virtuoznim podvigom svojih tovarišev. Zaključni, kratki melanholični bonbonček »Contact Lost« je neutolažljiva Morseova kitarska solaža, ki na zelo lep način zaključi enega najboljših albumov legendarnega težko rockerskega kolektiva od njihovega vnovičnega vstajenja sredi osemdesetih dalje.
Na »Bananas« so legendarni težko rockerski očaki doživeli še eno nujno potrebno zvokovno osvežitev, katera se brez Aireyevega prihoda ne bi nikoli zgodila, pa naj se to po slovesu njegovega slovitega klaviaturskega predhodnika brez katerega si večina ni mogla zamisliti nadaljevanja uspešne Deep Purple zgodbe zdi še tako čudno. Navkljub temu, da je bil to že njihov sedemnajsti studijski album, se upoštevanja vredna starost posameznih članov banda na njem prav nič ne pozna, saj »Bananas« od začetka do konca trajanja vre od mladostniškega elana.
na vrh