Na slovenskem premoremo za dva milijona populacije veliko kreativenga naboja, ki pa, z razliko od izpranega mainstreama, še bolj potentno deluje in prasketa v zakloniščih, kleteh in proč od pogledov modnih trendov ter slednikov, ovc. Pomembni založbi na tem alternativnem nebu so poleg pomurske God Bless This Mess tudi snovalci založbe Moonlee Records, ki pa so se namesto ločevanju in ograjevanju že tako tesnega slovenskega prostora odločili za korak v smeri povezovanja in sodelovanja. Del tega plodnega in za obe založbi pozitivnega stapljanja idej, denarja ter energij je tudi decembrska daritev v obliki subverzivne sladice Banana Split, na katerem se v vsem svojem sijaju predstavljajo elektroniki, drone tokovom ter inteligentni plesni glasbi zapriseženi Kleemar ter post-punkerski zvočni provokatorji Trus! Dihotomno poigravanje z mejo (ne)dovoljenega se je izkazalo za uspešno in pred prazniki je tako luč sveta ugledal pravi, dobro zapakirani glasbeni razcepljenček, ki poleg digitalnega semena na Soundcloudu ter CD-jih ponuja dodatno dozo retro avantgardnega pridiha s tiskom plošče tudi na vinilni 12-inčni format.
Kot prvi se na plošči z zgolj tremi ambientalnimi skladbami predstavi predrugačeni, elektronskim ritmom predani Kleemar alias Matej Končan. Prvo žezlo slovenskega IDM-ja (inteligent dance musica) se je odločilo za malce dronovskega allrounderskega ekskurza, popolnoma razprt za zvočne vplive in glasbene impresije pa se kljub elektroniki ter manipuliranju z mešalkami in sitetizatorji zvoka ne odreka organskosti, zaradi katere že od leta 2000 pušča sled na domači in vseevropski sceni. Pomembni člen sedaj zamrle Prekmurje Noise Conspiracy je postal po dotikih in kresanju energijskih iskric z Manul, Lollobrigida ter Psycho-Path vse bolj zaprisežen svoji lastni misiji samouresničitve. Simbiotiko z bendi so zamenjali računalnik, mešalka ter ritem mašine, bero – črne tipke sintetizatorjev zvoka ter predajanje lastnim imperativom kreiranja. Melanholični, precej zadržani trip se začne s skladbo Bored Of Canada, na katerem se po organsko – elektronski manipulaciji v maniri Beats Antique odprejo vsi registri melanholije, nostalgičnega, toplega predajanja binarno moduliranim linijam. Asociativni trip na plesni sanjavi splet zasedb Mount Kimbie, Dan Deacon, Gold Panda, Four Tet, Album Leaf, Caribou se tokrat približa Board Of Canada, le da je Kleemar precej bolj plesen in bolj ritmično prilagojen okusu slovenske publike. Meditativni hipnoticizem popolnoma razdelane elektro drone linije se nadgrajuje in gradi, sladki dotik odtujevanja in ritualov repetitivne odcepitve od formalnih zapovedi žanra in okusov množice. Kleemar je rustikalen in drzen na resnično inteligenten retro način, s popoidno eklektiko pa gradi most do nadaljevanja. Drugi del Kleemarjevega triptiha je skladba 4M, ki je bolj psihotična, bolj defragmentirana in še bolj ambientalno zgoščena. Kleemar je mojster urbanih kontur, senzualne metrike ter okusno strojenih zvočnih tekstur, ki dajejo drugemu dejanju plošče pridih vrhunske mikroambientalike, ki zna v pravem trenutku odpreti duri v svet kozmičnega transa, sproščanja upočasnjenih telesnih tokov ter izžarevanje kljub elektroniki toplim žarkom pozitive. Genialnost je v detaljih, ki jih Kleemar modro dodaja in umika v ravno pravem hipu, nedefinirani slez tisočerih vplivov pa si poleg nakupovalne metrike drzne v celoto mešati ščepec avtohtonega občutja za estetsko manipulacijo, ki poslušalca pomirja in vodi v stanje popolnega odpovedovanja uporu zoper elektroniko proti svetu, ki sem ga bil poprej vajen pri Mikeu Oldfieldu, okronanem tudi z nazivom guru elektronike. Sklepno dejanje Kleemarjeve predstavitve je krasna skladba Made In My Hand, ki imperativa minimalizma, ambientalne pospanosti in lepote nikjer ne krši, obenem pa tudi ne krni ali nadgrajuje. Ostaja občutek, da bi bilo celoti moč kaj dodati in jo še bolj povdigniti do stanja popolne razelektritve ter osvoboditve vseh spon, na kar pa bomo morali počakati do naslednjega leta, ko naj bi luč sveta ugledal Kleemarjev avtorksi prvenec, celovečerec dobro domišljene plesne godbe z močnim pridihom inteligence in senzualnosti.
Manj nežnosti nudi nadaljevanje, ki so ga »zakrivili« post-punkerski indie – elektro trash poperji Trus!, ki pa stavij ona malce več organskosti in verbalne dikcije. Razgibane konture se dogajajo na treh točkah komunikacije – med Jeleno Rusjan na basu, Boštjanom Simonom za klaviaturami, saksom in vokalom ter Markom Lasičem za bobni. TRUS! so nepredvidljivi in neulovljivi. Psihotični Movie Star se po senzualnem stiku s Kleemarjem razvije v malce bolj elektroniziranem ambientalnim eteričnim elektrom, ki dodaja celoti veliko razbremenjenega popa. Lahkotni uverturi, na kateri je dialog med basom, bobni in klaviaturami ter Jeleninim sanjavim vokalom speljan precej oklesteno, a efektivno, sledi premik v bolj umazane, temne sfere skupinske podzavesti. Zlovešči Enemy gradi bolj temne konture emocionalnega distanciranja in upora, po meditativno mnogoterih plasteh klavstrofobično zgoščenih klaviatur pa se pleteta organsko trdna bas in bobni. Distorzirani univerzum nastrojene ženske energije proti ignoriranemu manjkajočemu členu dialoga služi popolni osvoboditvi vseh frustracij, ki pa statično zastajajo na obzorju v podobi kristalno jedkih odjekov, zvončkljajočih ambientalij na samem izzvenu resnično lepo strojene post-punkerske skladbe s pravim repom in glavo. Bolj brutalna Phantasma dodaja elementale teme ter domala Sonic Youth napsihiranosti, s katero se Trus! postavijo na branike zoper svet površinskosti, plehkosti ter laži. Ne trdim, da prinaša njihov zvočni jezik tolažbo, mehkobo ali božanje, zato pa se po punkoidnem popu začenja dogajati obrat v smeri postopnega oživljanja, prebujenja iz globoke kome, spanca. Bolj zadržani Seven Words se v celoto prikrade kot trenutek suspenza, povratka k harmoničnosti emocij, s čimer pa imajo eksplozivni zagovorniki tokrat ambientalnega kaotičnega synth popa očitno probleme, saj iščejo malce več dogajanja in tektonike. Slednja je basovsko podkrepljena in v maniri prvenca First Step, s katerimi se dogaja nadgradnja sintetizirane domala naivne melodike z bolj trdimi in neusmiljenimi zvočnimi konturami. What Do You Do je veliki finale v maniri prav bolj organskega obračuna z nepripravljenimi. Eksplozivni bas, bobni, sintetično natrgani zvoki saksofona (skoraj tako, kot smo tega vajeni pri Demolition Group, le da je tokrat v prvem planu več brutalnosti 2227 kot brežiške sentimentalnosti) se nato po udarnem ritmičnem uvodu sprevržejo v bolj brutalni, ekscesivno uglašeni refren popolne atonalne upornosti. Piski, šumi in Jelenini kriki: »What do you do? Do you do anything?« se gostijo do eksplozivne končnice ter popolnoma odrezanega konca, utišanja, molka, popolnega nihilističnega Nič.
Hudomušno nastavljena dvojnost ni namenjena nekritičnemu konzumiranju brez zatikanja. Ravno obratno – prehitro nekritično sojenje bi poslušalca oropalo senzacij globjega dojemanja glasbe, ki je tukaj namensko shizofrena. Po suspenzu odvečnega hrupa ter umiritvi strasti s Kleemarjem je drugo dejanje tako bolj psihotično, jezno, imenu Trus! doraslo do samega fundamenta, obenem pa so muze, s katerimi je niz skladb nastajal, sorodne in medsebojno podobne. Vse so zavezane subverzivi ter malce bolj intelektualnemu prebavljanju glasbe. Slednja je produkcijsko dovršena in dobro zapakirana, do samega jedra provokativne banane pa si mora poslušalec ob dobrem, trmastem guljenju plasti tokratnega Banana Splita izboriti vsak poslušalec sam. Trud je namreč bogato poplačan, dvojna doza kvalitete in sporočilnosti pa naslovljena različnim ljudem v enem trenutku ali celo enemu človeku v napsihirano različnih trenutkih eksistence. Stvar je dobra, okusna in vredna večkratnega konzumiranja, a v skladu z vašimi zmožnostmi, kondicijo in slo po odmerkih avantgardnosti slovenske (elektro) alternative.
na vrh