Accept: Balls To The Wall

Če so Black Sabbath in Judas Priest botri metala, potem so Accept njegovi krušni starši. Malo je namreč skupin, ki bi imele tako velik vpliv na tedanjo glasbo, in obenem, bolj ali manj zadovoljne s statusom sive eminence, ostale v zakulisju rock zgodovine. Delno krivdo za to nosijo bržkone vokalist Udo Dirkschneider, ki s svojim ušesa parajočim glasom in neravno zavidljivim stasom ni povsem ustrezal prototipu rock zvezdnika, in pa temačna besedila, zaradi katerih si skupina nikoli ni priborila dostojnega air playa na MTVju in radiu. Ameriko so sicer osvojili v podobnem času kot rojaki Scorpions z Love at first sting, a se kasneje skrili v senci njihovega tržno premišljenega in dobro tempiranega albuma Crazy world, ter skupaj z večino dolgolascev v oprijetih hlačah ob prihodu grungea žalostno utonili v pozabo. Balls to the wall se je kljub temu v svetu prodal v približno dveh milijonih izvodov in še danes slovi kot kultni in temeljni album, brez katerega ni popolna nobena prava metal kolekcija.

Plošča je posneta v Kölnu pri Dietru Dierksu, staremu znancu Scorpionsov, za miks pa so Accept, podobno kot pri prejšnjem albumu Restless and wild, zadolžili legendarnega Michaela Wagenerja, ki se je proslavil s takimi mojstrovinami, kot so Master of puppets Metallice, Under lock and key Dokken in prvenec Skid row. Balls to the wall svojega predhodnika ne prekosi le po zvočni plati, ampak tudi pri besedilih, katerih se loti tedanja menedžerka, zdaj žena kitarista Wolfa Hoffmana, ki pod psevdonimom Deaffy poskrbi za kontroverzije okoli pesmi London leatherboys (katere rif je kopija Killing machine Priestov) in Love child. Seveda pa sta krona albuma mastodontski rif s katerim se odpre naslovna pesem, ki zlovešče Sabbathovsko vzdušje učinkovito podkrepi z gang vocalsi in političnimi konotacijami, ter melodramatična Losing more than you've ever had, katere začetek spominja na epsko Princess of the Dawn. Kot večino Accept albumov tudi tega v veliki meri zaznamuje Hoffmannov Flying V, neizprosen in oster tako pri solažah, kot pri ritmih, ki se gibljejo od progresivnih idej, kakršne zasledimo na Head over Heals pa do testosteronskih izbruhov, ki nadaljujejo tradicijo Fast as a shark, po mnenju številnih prvega speed metal komada v zgodovini. Album sklene akustična Winter dreams, ki pa za razliko od drugih balad skupine ni mračnjaška, ampak izrazito razpoloženjska in katere pomirjujoče impresionistične poteze so za liriko Acceptov dokaj neznačilne.

Balls to the wall je zrelejša in bolj premišljena različica Restless and wild, četrtega albuma, s katerim Accept izoblikujejo svoj prepoznavni slog in prvič okusijo mednarodno slavo. Ker je skupina konec sedemdesetih dokaj hitro prišla do založbe, je glasba s prvih treh albumov precej zmedena in bi jo, če bi se hoteli izogniti ostrejši kritiki, označili za nekakšno raziskovanje in tipanje, saj vse do albuma Breaker in pesmi Midnight Highway, Accept ne premorejo omembe vrednih zamisli. Po Breakerju za nekaj let odide drugi kitarist Jorg Fischer, tako da je vse s tem povezano studijsko delo na Restless opravil Wolf Hoffmann, na turneji pa je skupini pomagal Herman Frank, ki je sodeloval tudi pri Balls. Seveda pa je idejni vodja Accept v prvi vrsti Hoffmann, pisec levjega deleža glasbe in eden najbolj podcenjenih kitaristov v zgodovini rocka. Kot večina nemških mojstrov se je tudi on navdihoval pri Uliju Rothu in bratih Schenker, zaznavni pa so tudi klasični vplivi, ki jih zasledimo na Metal Heart, in dosti kasneje, kot glavno tematiko, na samostojnem albumu Classical, posnetem v Nashvillu pri dolgoletnem prijatelju Wagenerju. Hoffmannovi rifi so mogočnejši od Iommijevih, saj jih poleg temačnosti pogosto krasi tudi primerno dozirana melodičnost, njegove solaže pa kompozicijske mojstrovine z glavo in repom, ki ne temeljijo zgolj na lickih in vzorcih, ampak predvsem na izostrenem občutku za harmonijo. Lepa primera za to sta Head over heals in Winter dreams. Balls je torej premišljeno strukturirana rock mojstrovina, začinjena z fenomenalnimi kitarskimi vložki in okraski, ki niso nikoli vsiljivi in so vedno na pravem mestu, ter skupinskimi vokali, značilnimi za današnji adrenalinski power metal. Najšibkejša točka albuma je gotovo glavni vokal, ki funkcionira samo v kontekstu osemdesetih, dandanes pa kot posmehovanja deležna prvina, tragikomično izzveni med kritikami tega obdobja. S svojo visokofrekvenčnostjo še najbolj spominja na nekakšnega križanca med Brianom Johnsonom in Kingom Diamondom ali pa, v najboljšem primeru, na Roba Halforda s hudih kroničnim bronhitisom. A podobno kot brez Hoffmanna si je Accept tudi brez Dirkschneiderja povsem nemogoče predstavljati, kar potrdi predvsem dokaj neuspešno sodelovanje z Davidom Reeceom na albumu Eat the heat, ki zaključi njihovo zlato obdobje.

Balls to the wall tako ni le nekakšna relikvija iz preteklosti, ampak kvintesenčni metal album, kateremu nikakor ne bi mogli prilepiti nepriljubljene oznake hair ali glam, in katerega odmeve je z daljnega severa, od koder prihajajo novi branilci vere Hammerfall in Lordi, moč slišati še danes. Na to so se odzvali pri založbi BMG, ki je v remaster verziji leta 2002 poleg Balls izdala še tri njihove največje uspešnice Metal heart, Russian Roulette in Eat the heat z bonus tracki, za starejši katalog pa so poskrbeli pri SPV/Steamhammer leta 2005.