Grave Digger, skupina ki črpa svoj navdih že od zgodnjih osemdesetih s postavljanjem vprašanj o smrti in življenju, nezadržno izdaja svoje albume v dvoletnih presledkih. Reč deluje že prav robotsko, sprogramirano. Nasploh, če se k temu vse bolj brezsramno pridružuje nezaželeni predznak "reciklaže". Vsekakor ne moremo preslišati ponavljajočih se verzov, ki bodejo v ušesa in so nam kombinacije izbranih besed že dodobra sorodne iz prejšnjih plošč. A to pač sodi k znamenitemu petju togotnega Chrisa Boltendahla.
Od tu dalje lahko recenzija vodi le v dve smeri, a skušajmo kar se da ostati na realnih tleh. "Ballads of a Hangman" je tipična Grave Digger plošča. To vsem ljubiteljem skupine zadošča, da lahko na tem mestu prekinejo branje tega članka in gredo takoj brez premišljanja ponjo v najbližjo trgovino ali opravijo potrebnih pet klikov, da jo naročijo preko internetnih trgovin. Album "Liberty or Death" (2007) je bil poln epskih himničnih refrenov, za Grave Digger verjetno najbolj melodičen album kariere, "Ballads of a Hangman" pa je izmed vseh petih "Schmidt era" izdanih albumov skupine, najbolj prepričljiv odstrel na atmosfero albuma "Grave Digger" (2001). Če k temu odštejemo dejstvo, da ta ne premore tako turobne in specifične srhljive atrmosfere albuma "Grave Digger", postane namig o približevanju srednjim devetdesetim in navzdol ("The Reaper" (1993) freaki - pozor!!!) toliko bolj umesten.
Da. Album je kar se da odrezav! Carstvo tevtonsko grmečega Grave Digger riffa je maksimalno poudarjeno. "Ballads of a Hangman" obrača "Liberty or Death" atmosfero povsem na glavo, saj že v redosledju prvih petih skladb premore odločno višjo mero nabrušene ostrine odsekanih Grave Digger razbijačev, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo prišel hitreje na cilj. Bombastična ritem linija, topovskega gazenja po dvojni bas boben stopalki, skombinirana z jurišnim ognjem prehodov, daje znova izjemno oporo riffu in Boltendahlov značilni krulež postaja toliko bolj izkoriščen in izpostavlja občutek "okrutnosti", čemur naj bi bili zapisani tudi verzi in poanta skladb. Optimizacija osnovnih Grave Digger elementov je zato toliko večja. Poleg tega je tu faktor, ki deluje temu v prid tudi ta, da klaviatur, ki so še na prejšnjem albumu gradile pomembno atmosferično zvočno kuliso ozadja, skorajda ni slišati. Boltendahl pa se je odločil tudi za to, da to pot ne bo v aranžmaje vključil spremljevalnih večdelnih vokalnih harmonij. Slednje bi ostrino riffa seveda, kvečjemu mehčale.
Šele šesta skladba Lonely the Innocence Dies premeša zračne tokove atmosfere albuma in ponudi (prvo in edino) udarno balado, kjer izstopa duet med Benedictium pevko Veronico Freeman in stričkom "Reaperjem". Tu se pojavlja prostor zanimivih namigov. Boltendahl je namreč zelo prepričljiv tudi v petju s čisto barvo, po prepoznavnih specifikah in pravzaprav drugega vokala ob sebi ne bi potreboval v kolikor bi čisto barvo kombiniral s kruljenjem. Ker je v karieri Grave Digger opusa znanih tovrstnih primerov že kar nekaj, se je možakar očitno odločil, da si v studiu priredi zabavo in preizkusi nekaj drugačnega (za Grave Digger). Vokal Veronice posrečeno opravi svojo nalogo, verjetno zato, ker s svojim rahlo počenim, votlo grlenim prizvenom, ki ga vsebuje sicer njen izrazen melodičen vokal, podzavestno nadomešča manjko atmosfere, ki jo sicer kreira Boltendahlov znameniti krulež. Vendar brez dejstva, da gre za odlične srednje hitro orientiran komad s perfektno kombinacijo dinamičnega valovanja med dramatičnim predrefrenom in antemičnim žalovanjem v refrenu, nikakor ne gre. Ta skladba je zaradi posrečene integracije Veronice eden vrhuncev albuma. Za njo pa napade Into the War, ki spominja neposredno po svoji goloti na energijo albuma "The Reaper" (1993). Vzpostavitev starošolske Grave Digger neposrednosti in agresije ne popušča do konca albuma. Kaj ni to lepo? Zaključna skladba Pray je edini trenutek, ki se po svojem srednje hitrem ritmu in strupeno melodičnem refrenu (gre za tipično preprosto, a neverjetno popadljivo linijo, ki odlično godi), na prvo poslušanje spomni na vzdušje "Liberty or Death" albuma, vendar pa napadalna "golota" in maksimalno izpostavljena riff in Boltendahlov vokal ne popuščata niti za trenutek.
Da. Upravičene so trditve, da so se Grave Digger v svoji "Schmidt eri" to pot najbolj prepričljivo spogledali s svojimi koreninami, ki segajo v začetek osemdesetih. Trditev "do Reaper albuma" ni v ničemer pretirana, zatorej ljubitelji klasičnih Grave Digger pozor! To je vaših pet minut zabave. Vsi vemo, da so tu Grave Digger vedno najmočnejši. Če k temu prištejemo, da nosi album v produkciji znova precej bolj rušilen zvok od predhodnega albuma, zahvaljujoč tudi integraciji dodatnega kitarista v skupino Thila Hermanna (ex Risk, ex Running Wild) s čimer so Grave Digger po novem prerasli v sekstet, odlično delo vselej zanesljivega Mannija Schmidta, ki je znova poskrbel za nekaj izredno pronicljivih solaž, kot tudi markantnih riffov značilne Grave Digger tetovaže, deluje vsa energija skupine toliko bolj neposredno v svoji agresiji. Ni torej popuščanja za legende nemškega metala! Prav v ničemer!
In kot vselej! Omejena izdaja za evropski trg vsebuje dodatno skladbo. To pot so se lotili Thin Lizzy klasike Jailbreak. Edinstveno "diggersko". Dvojna bas boben stopalka do maksimuma pohojena, uglašeno v legi idealni za Boltendahlov način petja in seveda kot vedno riffovsko žgoče! Uspel trenutek dodatne zabave v studiu.
na vrh