"Balance of Power" je več kot 15 let nosil status poslednjega albuma v domeni legendarnih art rockerjev Electric Light Orchestra, vse do njihove nepričakovane vrnitve z albumom "Zoom" (2001). Vsak veliki imperij slej, ko prej doseže svoj zenit, kateremu sledi neizbežen razpad. ELO, kateri so svoj ustvarjalni in komercialni vrhunec dosegli konec70-ih, so bili do sredine 80-ih v vseh pogledih skupina v naglem zatonu. Njihovemu genialnemu šefu, pevcu kitaristu in producentu Jeffu Lynneu, ki je bil z eno nogo že v samostojni karieri, je začelo kronično primanjkovati ustvarjalnega navdiha in svežih glasbenih idej. Razen tega so ga ostali člani skupine zaradi njegove diktatorske politike vse težje prenašali. Basist Kelly Groucutt se je odločil spakirati kovčke že po "Secret Messages" turneji, medtem, ko je avtoritarni poglavar bobnarja Beva Bevana, kateri je bil poleg Lynnea edini originalni član skupine, komajda uspel zadržati, da se ni za stalno zaposlil pri Black Sabbath. Po odhodu Groucutta je vladalo prepričanje, da je z ELO konec, vendar je bil Lynne s pogodbo obvezan, da posname še en ELO album.
Lynne, Bevan in klaviaturist Richard Tandy so stisnili zobe ter se skupaj z gostujočim saksofonistom Christianom Schneiderjem, kateri je sodeloval na nekaterih skladbah, odpravili v studio, kjer so posneli njihov zadnji album 20. stoletja. Za silo so vendarle uspeli vzpostaviti neko ravnovesje moči (zelo primeren naslov albuma) ter posneli kopico skladb, ki so se po večini oplajale na elementih melodičnega rocka in elektronsko naravnanega popa. Album ni vseboval organskih godal, kar ni bilo nobeno presenečenje, glede na Lynneovo obsedenost s sintetizacijo njihovega zvoka skozi celotna 80-a. Orkestralne aranžmaje so tudi tokrat nadomestili Tandyevi sintetizatorji, kateri se večinoma niti niso trudili simulirati zvoka godal. Ironično je, da prav romantični aranžmaji sintetizatorjev, predvsem kadar se znajdejo v navezi s saksofonom, rešujejo album pred popolno blamažo in mu vnašajo nekaj tiste legendarne ELO eteričnosti iz njihovih zlatih časov. Lynneu, kateri je namesto Groucutta odigral tudi vse bas delnice, bi naredil krivico, če ne bi omenil, da je bil še vedno odličen pevec in soliden kitarist. Njegovo karizmatično petje ob navezi večglasij je nepogrešljivo pri tvorjenju hipnotičnih in melodičnih harmonij, čeprav se čuti, da bi marsikaj lahko posnel še z večjim žarom, če bi bil s celim srcem pri stvari. Svoj gnev do razpadajoče skupine s katero je uresničil vse kar si je želel, a nenadoma prišel do slepe ulice, je prelil v sarkastična besedila, ki so v ostrem nasprotju s poskočno naravo večine skladb.
Glavni problem "Balance of Power" je ležernost in nenavdahnjenost glasbenikov, katero je moč občutiti skozi celoten album. Drugi problem je v tem, da so s skorajda popolnim distanciranjem od svoje zaščitne simfonike praktično naredili križ čez besedo "Orchestra" v svojem imenu in povzročili, da so tako rekoč postali zvokovna kopija večine AOR skupin tistega časa. To zelo dobro ponazarja že uvodni melodični rocker "Heaven Only Knows", ki bi, če ne bi vseboval njihovih prepoznavnih "Beatlovskih" vokalnih harmonij, lahko pripadal kateri koli uveljavljeni AOR skupini 80-ih. Na "So Serious" se na ležeren način poigrajo tudi z elementi diska s tem, da je ta poskus križanja melodičnega rocka in diska le še bled odsev tovrstnih pristopov iz časov odličnega albuma "Discovery" (1979). Moja trditev o razpadanju sistema dobi še večjo veljavo, če se poglobim v Lynneovo besedilo, ki odraža njegovo vse večje razočaranje nad skupino, katera mu je prinesla svetovni sloves.
Sarkastična balada "Getting to the Point" predstavlja trenutek, ko prek dramatičnih vokalov, romantičnih aranžmajev na klaviaturah in zaključne solaže na saksofonu, za trenutek celo oživi nekaj njihove pretekle orkestralne magije, vendar se ta s pomočjo nezanimivega refrena kaj hitro razvodeni v povprečnost. "Secret Lives" je precej instantna AOR stvaritev, kateri ne pomagajo niti njihove specifične vokalne harmonije, zato je nanjo najbolje čim prej pozabiti. Sintetični pop rocker "Is It Alright" se ne odreže dosti boljše, a je treba pohvaliti njegov hipnotičen refren. Od vseh kompozicij na albumu se po mojem daleč najboljše izkaže odlični "Sorrow About to Fall", kateremu se posreči ujeti ELO magijo 70-ih. Vzrok leži v njeni bogati eteričnosti in hipnotični melodiji za katero so zaslužni izvrstni pihalni okraski na saksofonu, melanholične plasti sintetizatorjev ter odlična Lynneova pevska predstava v kateri je mogoče občutiti celotno srce. Tudi ritmični elementi diska so bili tokrat položeni na prepričljiv način.
"Without Someone" je še ena zelo dobra stvaritev z veličastnim refrenom, dobro kitarsko solažo in očarljivimi plastmi klaviatur. V mojih očeh predstavlja njihovo najbolj iskreno stvaritev v okvirih klasičnega melodičnega rocka 80-ih. Očitno bi bilo za Lynnea in tovarišijo boljše, da bi skozi celoten album zadržali tovrstno melanholiko kot pa, da so se silili z radostnimi AOR poskočnicami, ki so bile v nasprotju z njihovimi resničnimi občutji in ciničnimi besedili. "Calling America", edini single z albuma, ki je na britanskih lestvicah dosegel določen uspeh, je po drugi strani soliden pop rocker, kjer preseneti Tandy s svojim simuliranjem godal. Besedilo se nanaša na nezvesto žensko in je, tako kot večina Lynneovih besedil na tem albumu, v nasprotju s siceršnjo prešerno naravo skladbe. Naslednje presenečenje predstavlja "Endless Lies", kateri spomni na tisti stari dobri ELO eksperimentalizem 70-ih, saj vsebuje vrsto nepričakovanih prehodov ter na klaviaturah simulirane godalne aranžmaje. Zaključek "Send It" je neresen in nezanimiv rock'n'roller v stilu "Rock 'n' Roll is King" s predhodnega albuma "Secret Messages" na katerem se lahko začuti, da je Lynne komaj čakal, da je bilo vsega konec.
"Balance of Power" prikaže legendarno skupino na koncu pešajočih moči ter izpade kot medel odsev njihove nekdanje veličastnosti. "Balance of Power" je pogorel tudi v komercialnem smislu, saj jim razen "Calling America" ni prinesel nobenih odmevnih uvrstitev na glasbenih lestvicah. Lynne je spoznal, da je napočil konec, zato se je odločil pokopati padlega titana ter se posvetiti samostojni karieri. Bev Bevan ni delil njegovih občutij. Potem, ko mu leta 1988 ni uspelo prepričati Lynnea, da bi ponovno zagnal prazne motorje padlega letečega krožnika, se je odločil ustanoviti lastno verzijo ELO, katero je zaradi legalnih razlogov poimenoval ELO Part II. Ta zasedba je v nasprotju s pričakovanji ustvarila dva zanimiva izdelka, ki se zaradi svojega historičnega pomena in glasbene narave uvrščata med uradno ELO diskografijo, a to je že neka druga zgodba.
na vrh