Thin Lizzy: Bad Reputation

Thin Lizzy divji življenjski slog, ki so ga mladeniči do leta 1977 že do potankosti razvili, prinese mednarodni sloves slabih fantov rock & rolla. Že samo dejstvo, da so preživeli leto 1976, v katerem so poleg stalnega koncertiranja izdali kar dva fenomenalna albuma, velja za podvig posebne sorte. Naglo rastoče število nastopov je od Lynotta in kompanije vedno znova zahtevalo več, kar je ob posledično rastočim pričakovanjem, na koncu moralo pustiti posledice. Prvi je "pokleknil" Robertson, ki si je v nekem pretepu, pri herojskem reševanju svojega prijatelja, samo en dan pred začetkom ameriškega pohoda, hudo poškodoval roko, česar mu Lynott ni nikoli več oprostil. Večino kitarskih nalog na Bad Reputation zato opravi Scott Gorham, ki ga nastala situacija ni zmedla. Svoje delo tako opravi z odliko, kar bo glede na dejstvo, da je pred tem pogosto predstavljal enega tišjih in bolj nevsiljivih elementov Thin Lizzy, marsikoga presenetilo.

Bad Reputation v marsičem zaključuje neko obdobje zasedbe. Po njej se bo zvok skupine za vedno spremenil. Album tako za vse ljubitelje tipičnega Lynottovega obravnavanja tematike vsakdanjika delavskega razreda, predstavlja zadnji pravi Thin Lizzy album.

Za produckijo Bad Reputation skrbi legendarni Tony Visconti. Z njegovo pomočjo se dokončno razkrijejo vsi potenciali Lynottove zasedbe, strnjeni v grobo in surovo glasbeno celoto, nedosegljivo niti za Jailbreak ali Johnny The Fox. Thin Lizzy enostavno nikoli niso zveneli tako ostro. Močne in brezkompromisne skladbe lahko razumemo kot zrcalno podobo takratnega Philovega stanja duha. Uvodna zlohotnost Opium Trail, katere navdih je bila televizijska serija, v isti sapi govori o zaskrbljujočem odnosu do drog, ki ga je razvil dvojec Lynott - Gorham. Vseeno tu razvoj dogodkov prinese več koristi kot škode. Naslovna Bad Reputation se izkaže kot še ena fenomenalna turbulenca značilnih Thin Lizzy motivov, tlakovanih s tipično odrezavim Lynottovim basiranjem, kjer na svoj račun, s svojimi vragolijami, za kratek čas pride tudi Brian Downey. Obe skladbi, po skoraj da zavajajoči ležernosti uvodne Soldier Of Fortune, poskrbita za pravi hard rokerski šus v glavo! Ko smo že pri šusih je potrebno omeniti briljantno Gorhamovo izvedbo Killer Without A Cause, kjer kitarist kar po vrsti iz rokava stresa neverjetne solaže, ki v samostojnih tako kot tudi tercetnih pasažah, delujejo povsem prepričljivo. Kapo dol gospodu, ki ga več kot očitno odsotnost svojega kitarskega kolega ni zmedla. Ravno nasprotno! Scott je svojo priložnost izkoristil do maksimuma, ter s tem pokazal svoje sijajne individualne sposobnosti.

Vse nežnejše duše boste prišle na svoj račun z emocionalnimi Southbound, ki močno spominja na predhodno Borderline, Downtown Sundown, ter preprosto a zato toliko bolj zanimivo Dancing In The Moonlight. Od vseh omenjenih si prav slednja zasluži največ pozornosti. Bas linija, ki svojo oporo gradi na Philovem enostavnem rifu, je tako ustvarjalno kot pomensko občudovanja vredna stvaritev. Zadnjega od klasičnih Thin Lizzy albumov zaključita That Woman's Gonna Break Your Heart, kjer boste v zbadljivem zvoku kitare prepoznali Briana Robertsona, ter smešna in čudna Dear Lord, katere pomen si lahko vsak razlaga po svoje. Bad Reputation z njo tako v velikem slogu zaključi zlato Thin Lizzy obdobje. S nalezljivim Lynottovim pripovedništvom, odlično glasbo, ter vsaj tremi večnimi Lizzy klasikami.