In tu je še 22. studijski album večnih rock'n' roll pankrtov Motörhead. Čeprav je pred dnevi Lemmy moral znova skrajšati šov in to v ameriški zvezni državi Utah zavoljo nenadnih težav z dihanjem, velja v primeru Motörhead le eno. Zmaga ali smrt - Victory or Death! Natanko tako to kar veleva torej otvoritev albuma z uvodnim krikom! Ni vdaje.
Železni kancler je torej očitno le ušel krempljem smrti in izvojeval še eno zmago, bend je tako z nekaj nenadejanega zavlačevanja torej le posnel in izdal album »Aftershock« (2013), ki je deležen raznolikosti, kot jo enoličnost in predvidljivost zvoka in sloga skupine do tega dne še ni poznala. Po dveh letih prihaja torej njegov naslednik »Bad Magic«. In? Vrnitev k tipskemu hrušču in trušču, značilnem za celotno post »Fast« Eddie Clark obdobje, ali natančneje nekje od »Overnight Sensation« (1996) dalje, ko je bend prešel znova v formacijo tria. To ne pomeni nič drugega kot, da je bend znova navil vse gumbe na največjo hrumečo jakost v studiu ter krenil znova nad material v najvišji hitrostni prestavi. Hrušča in hitrosti, kot so jo razvili na albumu »Bastards«, sicer ne gre pričakovati, je pa skrajno nametaliziran zvok tistega obdobja Campbell po odhodu Burstona kaj hitro učinkovito nadomestil s skrajno mastnim groove riffovskim zidom. Med najhitrejše razbijače sodita to pot skrajno razpenjeni Thunder And Lighting in njegov »krvni brat« Teach Them How To Bleed. To je čtivo, ki vam bo zagotovo razčesnilo butico!
Ker smo slog in zvok skupine skozi leta dodobra spoznali in ker nam dejansko vsak prihajajoči studijski album te ikonske rock zasedbe že vnaprej odzvanja v ušesih, to je še preden mu resnično uspemo prisluhniti, velja tudi za »Bad Magic«, da ne prinaša prav nobenih odklanjaj od špure benda, ki je producentsko mesto znova zaupal Cameronu Webbu. Ta sodeluje tako s skupino že od albuma »Inferno« (2004) dalje.
»Grlena stružnica« služi železnemu kanclerju še vedno osupljivo prepričljivo. Gre torej za njegov prepoznavni vokalni pristop, kakršnemu ni para v vsej prešerni galaksiji. Po pridigi neizprosen, prizemljen, poguben, spečan z okultom in magijo temnih sil. Ni izhoda na koncu tunela. Vsi smo obsojeni na propad. Grešniki in finalna apokaliptična katarza je neizbežna. Kakorkoli obračaš ima Lemmy (vedno) prav. Shoot Out All Of Your Light je v tem pravi naziv za te črne, a realne misli. V kitici ne plešite na to skladbo, ker vam bo utrgalo obe nogi. Zvok je znova mastno naoljen kar se da. Pošvedran, potrgan, garažno zapakiran. Pankrtsko punkovski.
Ker je zverina znova pobegnila na prostost in neukročeno besni ter ustvarja zvočni teror, je omenjene sonične hitrosti in oglušljivega šundra torej znova v izobilju! Izjemno godijo kitarske fraze, kjer bend nekoliko izpreže iz najvišje hitrostne prestave, kot je to v skladbi The Devil izjemno grabežljivega uvodnega riffa in kjer ustvarjajo topovski udarci Mikkeya Deehja izredno kontrastno protiutež. To pa še ni vse. Posebne emocije vzbuja tudi srednji del skladbe, kjer položi solažo v vlogi posebnega gosta albuma nihče drug kot presvetli Brian May (The Queen)
Skladba Electricity bi lahko brez težav odprla album. Slogovno je urezana po vzoru skladb, ko je denimo skladba We Are Motörhead. Torej nič novega, a unikatni bombonček, znova spretno pre-embalažiran in serviran v novo konzumacijo. Samo-replikacija pri Motörhead je pravzaprav ne le zaželena, pač pa kar obveza skupine do nje same in seveda oboževalcev. Vsebnost rock'n'roll doze v sredini albuma narašča. Po Electricity se namreč zvrstijo še izredno mračna Evil Eye (v pred-kitici se Lemmy oklene "mrliškega" vokala), za njo (že omenjeni) tipski rock'n'roll »požrešnež« Teach Them How To Bleed z enim najhitrejših tempov albuma.
Till the End prinaša tisto kar je v začetku tovrstnih eksperimentov fane zmotilo, a gre za še eno skladbo Motörhead kariere z mirnejšo noto, Lemmy pa pristopi v njej s čistim vokalom, kar vzbuja v celokupnem iztržku (še posebej) kurjo polt. Skladba je podprta z akustičnimi aranžmaji in stopnja muzikaličnost v njej ekstremno naraste. Skladba o izgubljeni nedolžnosti (mladosti), ki te s klasično Lemmyjevo poezijo stisne in pretrese. Nasploh zavoljo čutnosti, ki jo premore trio z Lemmyjevim vokalom na vrhu sadne kupe seveda.
»Bad Magic« je nov odličen album skupine. Drugega ne moreš reči. Tipski Motörhead album, podmazan z vsemi karakteristikami prepoznavne špure najbolj umazanega rock'n'rolla galaksije. Na sam rep albuma je bend uvrstil lucidno priredbo zasedbe The Rolling Stones v režiji lastne izvedbe skladbe Sympathy For The Devil. Vsekakor se le ta v sam koncept albuma ne vklaplja, zato je tudi uvrščena na njegov rep, je pa uspel utrinek velike zabave tria v studiu in dobrodošla popestritev materiala. Lucidno. Lemmy poje (pri branju tega glagola lahko uporabite široka ali ozka »O« in »E«, kakor vam je volja) Jaggerja!
Zver je torej obstala (vsaj v studiu)! Minilo je natanko 40. let od formacije skupine in Dave Brock si še naprej razbija glavo, ker si še danes ne more odpustiti, ker je Lemmyja odpustil iz Hawkwind! Tako smo dobili torej Motörhead! In še vedno so tu in še kar naprej neomajno brcajo! Upajmo, da bo zver obstala tudi na dolgih kilometrih in miljah novih in novih koncertnih turnej, vse do našega novega koncertnega snidenja s prvimi in najbolj pristnimi ikonami rock'n'roll šundra in naprej! Ni predaje in ni obstanka! Kjer je zmaga, tam je tudi smrt! Nič več, nič manj!
na vrh