Opazna sprememba v "imidžu", ki se je iz klišejskega "power metal imidža" krepko prevesil na stran "jebaćkih dark hard rockerjev", kakršni so se valili v New Yorku konec osemdesetih, torej takrat, ko je del članov recenziranega banda še plaval iz jajca v jajce. Pa naj vas to ne zavede, saj so fantje in dekle po glasbenem znanju in izkušnjah skoraj povsem dorasli "velikim"!
Še eno dejstvo je burilo mojo domišljijo pred izidom tegale ploščka. Snemanje na trak. Pozabljena metoda, ki so jo včasih uporabljali največji mojstri hard rocka, naj bi ob kvalitetni glasbi pripomogla k še večjemu užitku mojih ušesnih čutil. Ja pa kaj še? Produkcija je namreč največji minus albuma, saj mi v večjem delu zveni, kot da bi ploščo (posebej bobne) snemali znotraj kake kartonaste škatle, s tem pa plošča izgubi velik del moči in čara. Vsaka čast in kapo dol, da so Metalsteel sposobni posneti ploščo v šusu (sam tega trenutno nisem
), ampak ob slabi produkciji so namesto popolne zmage dosegli mlačen učinek "trak zaradi traka", ne pa za dosego boljšega zvoka. Več sreče prihodnjič torej! Sedaj pa na glavno sestavino albuma-glasbo! glasba je tokrat najbolj raznolika od vseh dosedanjih izdelkov Metalsteel - klišejski heavymetal je opazen le še v sledovih, zamenjali so ga elementi glama (White Circle, Poletiva v nebo), thrasha (Free Your Mind) in modernejšega metala (No Faith), ki pa jih v kohezivno celoto združuje prepoznavni Benijev vokal, h kateremu se bomo vrnili kasneje. Prednost tokrat namreč dobijo instrumentalisti, pri čemer gre izpostaviti basista extraordinare Mateja, ki se je tako, kot njegov soimenjak, ki igra kitaro pri pop-rockerjih I.C.E., razvil v enega največjih mojstrov svojega instrumenta v Sloveniji. Bas linije so skozi celo ploščo vredne največjih mojstrov spodnjega spektra zvočne slike a la Steve DiGiorgio in Billy Sheenan, čeprav ima Matej precej drugačen stil od prej naštete dvojice. Poleg tega je Matej razvil tudi markanten nizek "backvokal", ki daje nekaterim skladbam celo nekaj gotskega prizvoka. Kitarski del, ki ga, kot vedno, opravljata Beny in Rock the Shock je izvrsten, ves čas slišimo prepletanje ritmov in solaž, vse pa je izpeljano okusno, brez kakega pretiranega "shred-drkanja". Bobni, ki so bili doslej Ahilova tetiva skupine, so tokrat korektni, brez presežnikov, a Daša prihaja na nivo skupine in opravlja svoje delo več kot solidno, tako z dodajanjem ritmov kot dobrimi prehodi. Največji skok na bolje pa je skupina opravila pri besedilih, ki so tokrat precej bolj stvarna, in brez olepšav pripovedujejo o drogah (White Circle), napakah sodobnega sveta (No Faith). Zakaj pisati heavy metal besedila v angleščini (z vsem spoštovanjem do materinščine), pa nam odlično prikaže balada Memories in njena slovenska dvojčica Spomin. Medtem, ko je angleška verzija naravnost odlična, čutno odpeta ljubezenska balada, mi prevedena v slovenščino (kakršna je dočakala celo nagrado Pesem tedna na Valu 202) deluje naravnost ogabno. Benyev vokal vodi poslušalca skozi celo ploščo kot najbolj distinktni element skupine, postal pa je tudi eden tistih "love/hate" vokalov. Tehnično mu praktično ni več kaj očitati, a po mojem mnenju potrebuje nekaj več tiste prave žmohtne rockerske barve, ki pa tako ali tako pride z leti.
"Bad In Bed" je prelomna plošča zasedbe. Metalsteel so odrasli in se ozrli po drugih zvrsteh glasbe, odšli ven iz klišejskega heavy metala. Na mnoge fane (tudi name) je ta šok sprva vplival negativno, a po nekaj poslušanjih lahko zagotovim, da plošča ni slaba; zanimivo pa bo opazovati kam se bo Metalsteel barka obrnila v prihodnjih letih.
na vrh