Gary Moore je ime večini poznano predvsem iz druge polovice 80tih in začetka 90tih let, ko je nekdanji Thin Lizzy/Colosseum II trubadur uspešno gradil na prepoznavnosti solistične glasbene poti. Po triumfalnem preizkušanju v AOR vodah je kitarista s prihodom 90tih vse pogosteje odnašalo blues glasbi naproti, ki je ostala bit njegovega glasbenega izraza tudi v novem tisočletju. Gary Moore koncept tako ostaja nespremenjen tudi z nadaljevanjem blues rokerske odisejade z Bad For You Baby, torej gre za dokaj predvidljivo križanje osnovnih prvin bluesa s trdimi rokerskimi prijemi, ki je v danes že davno pozabljenem času in prostoru vročeglavemu irskemu kitaristu neslo zlata jajca. Kljub klišejskemu naslovu pa album skriva več vitalnost, kot bi si upali misliti. Cvetk je tule resnično za lep pušeljc. Moore že z uvodno Bad For You Baby juriša na krilih intenzitete značilne Muddy Waters ritmike, malenkost predrznejša Down the Line bo hitro obudila spomnin na zlate čase Texas Strut, za več kot dobrodošlo pa se izkaže tudi paket zloglasnih rifov potresen s koščki funky ritmike, ki sliši na ime Umbrella Man.
Moore nas v nadaljevanju žgečklja z zelo posrečenimi priredbami raznobarvnih blues standardov, ki že po prvem poslušanju hitro preženejo spomin na kitaristove grehe preteklosti, ko je glasbenik pri ljubiteljih bluesa s prepogosto brezdušnim manevriranjem na Close As You Get nepremišljeno zapravil dobršno mero kredita vrhunskega blues interpreta. Z naskokom največ mravljincev po telesu spusti I Love You More Than You'll Ever Know Ala Kooperja, ki poleg senzacionalno odtegnjenega vokala navduši z izjemno subtilno kitarsko igro. Tule se še enkrat več riše kitaristov dolg zvoku velikega Petra Greena, ki pot do srca išče z vsebinsko polnovredno, a hkrati melanholije polno harmonijo. Dovolj emocionalnega iskrenja ponuja slide vrtiljak Mojo Boogie padlega blues heroja J. B. Lenoirja, s katero Moore krona še enega svojih dokaj nepričakovanih manevrov. Watersovi Someday Baby in Walkin' Thru the Park netenju čustvenih napetosti samo še prilivata olja na ogenj.
Čeprav je Bad For You Baby po večini manifestacija ostre blues rokerske retorike, Moora iz varnega zavetja slednje očitno ni strah pokukati niti z ustvarjanjem ušesom prijaznejših ambientov, kot je biser albuma Holding on, ki v sebi združuje celo dovolj konkretne melodike v stilu Roberta Craya. S temperametnimi retro aromami navdušita Did You Ever Feel Lonely? in Preacher Man Blues, slednja opasana z zbadljivim oglašanjem ustne harmonike pa nasploh zadiši precej mistično, kot nekakšen zgodnji Little Walter po bolečemu liposukcijskemu posegu. Škoda da nadvse prijetno blues rokersko popotovanje na koncu nehote pokvari Trouble Ain't Far Behind, še ena v vrsti Garyevih stvaritev, ki (spet) vse preveč spominja na Need Your Love So Bad Greenovih Fleetwood Mac. Kljub temu je Mooru z Bad For You Baby po dolgem času uspelo ustvariti zavidanja vreden dokument, ki si bo zaveznike bržkone iskal tako med ljubitelji brezsramnega zvoka Čikaškega bluesa, kot tudi častilci neizpodbitne kitarske virtuoznosti.
na vrh