Clapton, Eric: Backless

Claptonova glasba konec sedemdesetih in naprej skozi osemdeseta leta ostaja sveža in zanimiva. Zavidanja vreden dosežek, sploh če pogledamo s kakšnimi težavami se je v tem času kitarist spopadal. Že tako dolgemu seznamu uspehov Eric leta 1978 pripiše še odlično Backless, s katero po velikem uspehu Slowhand nadaljuje trend ustvarjanja enostavnejših, prijaznejših ali če hočete poslušljivejših napevov. S svojim glasbenim "odraščanjem" se tako v Claptonovem izročilu poleg že običajnega bluesa in rocka začno vse pogosteje pojavljati vplivi country, folk in pop glasbe. Eric se spogledovanja s omenjenimi žanri loti na sebi lasten način, s katerim vseskozi ohranja prepoznavnost. Povrh vsega pa je celotna zadeva izpeljana še s posebno mero previdnosti, ki skrbi da skladbe ne izgubijo na prvotnemu pomenu in sporočilnosti.

Backless predstavi dotlej daleč najintimnejši vpogled v Claptovo turbulentno notranjost. Album kljub svoji prelepi glasbeni podobi vseskozi pušča mnogo prostora za dvom. Ta niti slučajno ni posledica pomanjkanja kvalitete, ali kakšne druge pomanjkljivosti, ravno nasprotno! Eric v svojem osupljivem kontroliranju razvoja dogodkov s svojo sproščenostjo na trenutke deluje skoraj preveč mirno. Od uvodne Walk Out In The Rain naprej se kitaristova retorika v celoti zanaša na umirjeno recitiranje, medtem ko je značilnega zvoka kitare, z izjemo mehkobnega sola, tokrat le za vzorec. Ta Dylanova skladba dobi s Claptonovo preobleko popolnoma drugačno podobo. Še več. Ob tej sijajni interpretaciji nam občutek, kot da je Dylan skladbo napisal prav Ericu na čast, enostavno ne da miru. Ko evforijo zamenja trezno razmišljanje seveda hitro postane jasno, da je vse skupaj le potrebno pripisati Claptonovem izrednem čutu za glasbeno izražanje, ki je kitarista v preteklosti že večkrat proslavil. Podobno sliko dobimo s skladbami kot so If I Don't Be There By Morning, sicer še eno Dylanovo priredbo, ter odlično Promises Richarda Feldmana, ki očara s prelepim slideom ter še posebno z mehkim spremljevalnim vokalom neponovljive Marcy Levy. Ko se njeno melanholično prepevanje počasi zlije z otožnostjo Golden Ring, nam Ericova skoraj nebeška pomirjenost deluje že kar preveč sumljiva. Še dobro da so tu zlobna I'll Make Love To You Anytime, ki pa po zlohotnosti niti do gležnjev ne seže fantaziji z naslovom Roll It. Pesem je še ena zmagovita kombinacija Ericovega slidea in tokrat do konca razuzdanega Marcyevega vokala, ki v vročem razgovoru s Claptonovo lepotico, prekipeva od samozavestnega in nadutega pregovarjanja. Ko smo ravno pri razgretih ženskah ne moremo mimo Lucy, živahne podeželske mladenke, s katero Eric očitno noče več imeti opravka. Smola za Lucy, saj bi ob tako energični kitarski igri, polni humornih in značilnih čustvenih vložkov, o svojih načrtih verjetno raje dvakrat premislila.

Težko si je predstavljati album Erica Claptona brez kakšnegakoli bluesa, tokrat zabeleženega pod Early In The Morning. Čeprav je slednjega na Backless ponovno le za vzorec, bo ta ščepec Claptonove bluesovske magije, začinjen s ognjevitim zvokom ustne harmonike, ponovno poskrbel za še enega v vrsti fenomenalnih "božjih" glasbenih dosežkov. Kljub vljudnejšemu pristopu Eric ponovno prepriča z energično interpretacijo svojih poenostavljenih zamisli, ki ob samozavestnem lotevanju skladb kot Tusla Time, pričajo o izjemni širini obvladanega glasbenega spektra. Roko na srce, kaj bi drugega od Claptona sploh lahko pričakovali?