Great White: Back To The Rhythm

Po osmih letih odkar je izšel "Can't Get There From Here" (1999) so se vrnili! Vmes se je zgodila grozljiva katastrofa, ki je skoraj pogubila skupino in vseeno so morski psi vse to prenesli. Brez bušk in prask seveda ni šlo. Nasploh pa po tem kar po izpovedni plati prinaša novi album, ni težko zaključiti, da so Great White znova čvrsto opasani v sedlu in da konjev ne mislijo kar zlepa razjahati.

Visok je dolg skupine do oboževalcev, ki se je nakopičil v letih, ko so možje nastopali pod imenom "Jack Russell's Great White" brez da bi izdali kak album. In "Back To The Rhythm" je definitivno visoko poplačal vse to čakanje. Great White so porinili na tržišče fantastičen hard rock album, ki je tipičen primer kako doseči tisti "magic shot", ki ohranja izpetost neizpeto.

"Back To The Rhythm" je tipični Great White album. Osem let je izreden premor in fantje so v tem času dozoreli. Ideje delujejo sveže, skupina poenotena kar se razumevanja idej in njihovega dekodiranja v glasbeni jezik tiče in vsi gradniki z neverjetno učinkovitostjo ležijo skupaj ter se učinkovito med seboj samo-ojačujejo. Pevec Jack Russell je definitivno najpomembnejši element, ki naredi ta album resničen in pravi klasični monument, ki dokazuje tudi v tem stoletju kako je rock n' roll lahko skrajno očarljiv. "Back To The Rhythm" je neverjetno konsistenten album, jasno definiranih osnovnih motivskih figur, ki vsako izmed skladb na njem postavljajo na povsem svoje mesto, z jasno definiranim vzdušjem, jasno zaključene zgodbe. Great White odprejo album s pospešeno naslovno skladbo preprostega a izrazno močnega kitarskega vzorca. Ta prepusti v refrenu glavno vlogo Russellu, ki s svojim magičnim (v višjih, do najvišjih legah kanček "Plantovskim") vokalom v trenutku pridobi slušatelja na svojo stran. Možje so vdahnili albumu večjo blues noto, kot na predhodnikih, ko so v glavnem razmišljali o posteljnih akrobacijah. To dokazuje tudi Here Goes My Head Again s čudovitim refrenom, ki z akcentom v melodiji potegne (kot impresivna začimba) na Jaggerjeve trike v Rolling Stones. Take Me Down pa je npr. danes lahko pravi obliž za vse, ki pogrešate duh Guns N' Roses zlatega obdobja.

Zanimiva opazka albuma je ta, da je na sredi zelo umirjen in zelo "blue". To umirjenost ustvarjajo skladbe od št. 3 do št. 6, ki so osebno izpovedne in si sledijo zapovrstjo. In ravno ta umirjenost je izpeljana tako, da prinaša albumu najvišje točke. Prva je balada power blues modela imenovana Play On z akustičnimi kitarami in domiselno podlogo klasičnega klavirja v refrenu, skombiniranega s sapico southern hrepenenja kitar. Russell dokazuje, kako imeniten pevec je, saj s sofisticirano artikulacijo svoje barve glasu odlično oživlja posamezna vzdušja in občutja. Dejansko so skladbe zahvaljujoč Russellovemu veščemu petju žive, čeprav gre za studijski album in nabite s čustvi. Možje ostajajo tudi z Was It The Night? na popolnoma isti blues power baladni frekvenci, dotik strastnega objema in erotike, pa v njej vzplamti še kanček intenzivneje. Neighborhood je nagajiva sprememba dinamike in vskok v hard rock štikl z občutnim ščepcem southern flirtanja v refrenu. Da so leta minila molče, dokazuje hrepenenje po preteklih dneh nedolžnosti in čiste sle po zajemanju življenja z največjo žlico, v skladbah How Far Is Heaven in zaključna Just Yesterday. Obe namreč med seboj kar tekmujeta za status osebnega Great White rekvijema, v kolikor bi se skupina odločila, da obesi kariero dokončno na klin, kar bi seveda neksončno obžalovali (Dobro jutro Toto!).

Verzi refrena hrepeneče melanholične Just Yesterday, kjer je Russell posebno tankočuten v petju, nekako orišejo pot vsakogar izmed nas:
"Komaj včeraj, ko bili smo mladi,
Svet je lahko počakal in čas je bil na naši strani,
Pot se nikoli ne bi končala,…"

Ti verzi dokazujejo, da so se srca mož z leti omehčala in da je pred nami zelo sentimentalen album, ki ne skopari s prepričljivim oživljanjem emocij. Produkcija je živa, delo kitar neverjetno kompaktno, z blagimi in idealno minimalističnimi korekcijami, ki prilivajo olja na ogenj (v prehodih in solažah) v gradnji drama atmosfere in rock n' roll erotike, ki jo je poln album.

Mlade skupine danes niso sposobne več takšnih albumov, kajti danes ni čas hard rocka. Primer "Back To The Rhythm" je dejansko testament, ki ga preveva duh preteklih dni, dni ko je bil rock n' roll mlad in nedolžen in dni, ki se ne bodo nikdar vrnila. Je zelo nostalgičen album, album popolne vrnitve skupine na sceno, eden najboljših klasičnih hard rock albumov v letu 2007 in album, ki dokazuje, da so morski psi znova ujeli korak v ritmu življenja. To je to. Z "Back To The Rhythm" so možje dostavili svojim oboževalcem najlepše možno darilo, ki je več kot le poplačalo leta čakanja nanj. Album ki bo definitivno kmalu postal klasika Great White diskografije. Umirjen, zrel, sofisticiran rock album glede na viške brizganja testosterona "Twice Shy" ali "Once Biten", album izrednega samospoznanja, sklenitve premirja s samim seboj, album sprejemanja samega sebe in okolice, album sklenitve kroga in reafirmacije skupine. Great White torej znova grizejo. Zobna formula je ob tem ostala cela, zobje prav nič skrhani, le da zna beli morski pes, po nove, šavsniti mnogo bolj izkušeno in učinkovito. Album, ki je bil posnet, sproduciran v vsega 24. dneh je eklektičen v vseh pogledih. Epitaf, ki skupini verjetno ne bi uspel v kolikor bi ne naredila postava tako dolgega premora.