Back to the Front ne bi mogel biti bolj primeren naslov novega albuma švedskih death metal starost Entombed. Ne le zato, ker je njihov zadnji studijski izdelek, Serpent Saints – The Ten Amendments, izšel pred debelimi sedmimi leti, temveč tudi zaradi sporov okrog imena zaradi česar je novi album izšel s kar enoletno zamudo. Originalni člani se namreč niso sporazumeli glede lastništva imena o čimer je nazadnje seveda odločilo sodišče. Član Entombed je tako trenutno le originalni član Alex Hellid (kitara), vokalist L.G. Petrov pa je pričujoči album izdal s pravzaprav Serpent Saints postavo.
Pa so se z Back to the Front legendarni Švedi prebili tudi v prve bojne vrste death metala? Ja in ne. Čeprav je album pravzaprav prvenec Entombed A.D. pa gre, jasno, za logično nadaljevanje Entombed, vse od kultnega Left Hand Path, ki je začrtal temelje vsemu švedskemu death metalu. Tudi fantje pod Petrovim vodstvom, kljub novemu imenu ostajajo v smernicah, ki so jih »originalni« Entombed začrtali z Left Hand Path, Clandestine in Wolverine Blues. Na vzhodu nič novega. A mid-tempo gazenje, ki ga je Back to the Front poln mestoma na površje prikliče tudi najboljše trenutke Entombed death 'n' roll obdobja. Kitare so rušilne, njihov groove pa lomasti kot macola in rohni kot krožna žaga, čeprav rifi ostajajo preprosti pa so raznoliki in dinamični. Staccato rifanje tako prekinjajo melodični vložki med katerimi blesti Petrov s svojim nezgrešljivim, srditim vokalom, ki še vedno zveni kot, da bi že vse življenje žejo gasil z bencinom in hkrati kadil.
Tempo albuma je koherenten in stalen, a je to hkrati tudi njegov največji problem, saj se komadi v svoji občutni in vedno prisotni naravnanosti v srednjo hitrost začnejo hitro ponavljati in vleči. Kljub zvoku albuma, ki tepe in mlati brez usmiljenja pa Back to the Front death rocku manjka hitrejših ritmov in bolj premišljene dinamike. Fantje tokrat ostajajo ziheraško zasidrani v svojem punk/d-beat ritmu, iz buldožerja pa na hitrejše gazenje s tankovskimi gosenicami presedlajo na primer le v Vulture and the Traitor in še posebej v dve in polminutnem šusu The Underminer.
Old-school feni verjetno ne bodo preveč navdušeni, če so pričakovali Left Hand Path 2, a od Petrova in fantov bi bilo pričakovati kaj takšnega pravzaprav nepravično. Back to the Front je po sedemletni studijski tišini več kot solidna plošča, ki jo muči zgolj pomanjkanje bolj raznolikih komadov, ki bi po poslušanju albuma v spominu ostali dlje časa. Kljub temu pa Back to the Front precej uspešno krmari med death metal in death 'n' roll obdobji skupine, Entombed še vedno znajo poskrbeti za ne pretirano spoducirano umazanijo, ki bo zadovoljila predvsem fene obdobja Uprising/Morning Star/Inferno. Še lepše pa je to, da Entombed A.D. dokazujejo, da niso za odpis in, da so glasbeno še vedno relevantni. V živo še bolj kot studijsko, kar je potrdil tudi nedavni ljubljanski koncert!
na vrh