Prvaki canterbury scene Caravan so začetek osemdesetih dočakali s pomočjo 'umetnega oživljanja prek transfuzijske cevke', čeprav bi bilo mogoče boljše, da bi storili podobno kot nekateri njihovi progresivnorockovski vrstniki, ki so v tem obdobju prenehali z vsemi aktivnostmi. Po letu 1978 so Caravan ugotovili, da jih je artistična muza zapustila, pa tudi da so dnevi, ko so za šalo polnili velike koncertne dvorane za vselej minili. Band je že nameraval prenehati z delovanjem, vendar jih je tedanji menedžer Terry King nekako uspel prepričati naj nadaljujejo in jih ohranil pri življenju tudi po selitvi Caravan k njegovi novi založbi Kingdom Records. Kingu se je posrečilo k vrnitvi prepričati originalnega Caravan klaviaturista Davida Sinclaira (ex-Matching Mole, Camel) s katerim so Caravan leta 1980 posneli za njihove običajne razmere podpovprečen studijski album »The Album« (1980). Večji met pa s je Kingu posrečil, ko je eno leto kasneje uspel za kratek čas združiti člane originalne Caravan postave.
V band se je vrnil Davidov bratranec in originalni basist/pevec Richard Sinclair (ex-Hatfield And the North, Camel), ki se je pridružil glavnemu kitaristu in pevcu Pyeu Hastingsu ter bobnarju Richardu Sinclairu, ki sta bila edina originalna člana z ustvarjalnim pečatom na vseh dotedanjih Caravan albumih. Kljub temu, da člani banda niso bili niti najmanj navdahnjeni za snovanje nove glasbe in bi jim koristil daljši predah od vseh stranpoti glasbene industrije (kasneje so si ga vendarle vzeli), so se vseeno odpravili v studio in posneli svoj poslednji album v klasični postavi z naslovom »Back to Front«.
Slogovno je bil ta 'poslovilni' izdelek občutno bližje klasičnim Caravan kot šibkejši predhodnik »The Album«, vendar vseeno 'svetlobna leta' daleč od tega, česar so bili sposobni ustvarjati v svojih najboljših časih. Caravan na »Back to Front«, po slabi izkušnji z »The Album«, niso več niti poskušali upoštevati tedanjih glasbenih trendov in so pri komponiranju glasbe raje ostali zvesti 'samim sebi', kar je po svoje tudi prav. Na pomoč jim je v vlogi priložnostnega glasbenika priskočil stari znanec Mel Collins (ex-King Crimson, Camel) na saksofonu, ki je popestril večinoma precej 'pristrižene' in sporočilno prazne aranžmaje večine skladb na »Back to Front«.
Po drugi strani je Richardova vrnitev vplivala na posamezna besedila, tako da je po dolgem času pomembno mesto v posameznih stvaritvah dobil njihov značilni žgečkljivi humor, ki je bil sicer precej neobičajen za večino progrockovske scene sedemdesetih. Pye in Richard sta si enakovredno razporedila vokalne naloge glede na posamezne skladbe, medtem ko je David prispeval dodatni vokal na naslovni in obenem zaključni stvaritvi. »Back To Herne Bay Front«, kvaliteten uvod v album, predvsem zaradi Richardovega elegičnega vokala in Davidovih prelestnih klaviaturskih tekstur, marsikaterega privrženca v trenutku spomni na njihove najbolje čase, vendar so posameznim aranžmajem krepko pristrigli peruti v primerjavi s sedemdesetimi. Nostalgično atmosfero uspejo ohranjati tudi številni eterični klavirski okraski in rožljajoče bas linije. »Bet You Wanna Take It All/Hold On Hold On« je hudomušna skladbica z rock'n'roll utripom ter Pyeovim igrivim pevskim pristopom, ki bi s kančkom psihadelične infuzije celo spominjala na določene dosežke iz njihove 'embrionalne faze', medtem ko vse skupaj lepo popestri Collinsova saksofonska solaža.
Tudi »A.A. Man«, še ena lirična burleska z Richardovimi specifičnimi vokalnimi manierizmi, zveni kot da bi se pri njenem snovanju čas ustavil in bi se pisalo leto 1968 namesto 1982. V primeru, da refren ne bi zvenel pretirano repetativno in s tem tudi nekoliko nadležno, sploh ne bi šlo za napačen dosežek. »Videos Of Hollywood« je nostalgična balada, kjer pride Richardov elegični vokal ob spremljavi subtilnega simfoničnega aranžmaja prav do posebno lepega izraza. Daveova solaža na sintetizatorju za trenutek vseeno opomni, da so se osemdeseta že začela, medtem ko vse skupaj začini še Collinsova saksofonska improvizacija, tako da gre za enega izmed boljših trenutkov na albumu. »Sally Don't Change It« je še ena lepa balada, tokrat z ljubezensko-sarkastičnim podtonom. To pot glavni vokal prevzame Dave Sinclair, najšibkejši pevec izmed treh glavnih Caravan vokalistov, pri čemer uživa izdatno pomoč spremljevalnih vokalnih linij. Z »All Aboard«, kjer se na glavnem vokalu ponovno izkaže neuničljivi Pye Hastings, so se Caravan res popolnoma 'popreprostili' in ustvarili prijetni melodični rocker, kjer najbolj kompleksen element predstavljajo Richardove mogočne bas linije.
Poprockersko obarvani »Taken My Breath Away« je edina izrazito komercialna stvaritev na albumu, pa tudi najšibkejša. Po drugi strani vsebuje značilne Caravan vokalne harmonije, medtem ko so šegave ritmične nianse v klasičnih manirah canterbury prvakov, tako da kot celota niti ne izpade tako slabo, saj so v svoji karieri ustvarili tudi slabše skladbe. Zaključna epska poslastica »Proper Job/Back to Front«, kjer se Pyeu in Richardu na glavnem vokalu občasno pridruži tudi David, sodi med svetle točke albuma, pravzaprav gre morda celo za najsvetlejši trenutek na njem, ko band za kratek čas pričara artistično magijo in atmosfero sedemdesetih. To pomeni, da med posameznimi sekcijami ne manjka duhovitih improvizacij z rustikalnim priokusom, pa tudi Pye naposled razvije mogočno solažo na električni kitari, tako da se band za finale resnično izkaže v najboljši možni luči.
Z »Back to Front« je originalna Caravan postava ustvarila poslovilni album za svojo dušo, saj jim je bilo tedaj prav malo mar ali bodo z njim deležni komercialnega uspeha ali ne. Stari pajdaši so tako za slovo ustvarili soliden studijski dokument, ki na trenutke po pristopu spominja na nekatere njihove najboljše dosežke iz predhodnega desetletja, pa tudi iz njihove zgodnje, psihadelične faze, če se seveda spusti vse manjkajoče kompleksne aranžmaje, prebrisane časovne prehode, daljše improvizacije in dejstvo, da med kovanjem posameznih aranžmajev niso bili kdo ve kako navdahnjeni in so komaj čakali, da se odpravijo na daljši glasbeni odmor.
na vrh