To je pripoved o strasti in prvi ljubezni, ki jo ne pozabiš nikoli. Ime skupine se je pisalo in se še piše s strelo, ki deli AC od DC, prav elektrika, ta čudoviti izum novega sveta, pa je tisto, kar mi je sčistilo vse telesne kanale ter me vpeljalo v svet glasbe. Takrat še nič hudega sluteči najstnik se je v hipu okužil z mamutsko sladkimi kitarskimi zvoki, s testosteronom nabitimi besedili ter čistokrvnim in pravovernim odnosom večnega upornika z razlogom. Plošča, ki mi je spenila do tedaj mirno dušno gladino je bila minimalistično črna, tedaj pa se nisem obremenjeval s tragičnimi ozadji nastanka plošče, ki predstavlja prelomnico v svetu glasbe. Back In Black je najlepše in najboljše srečno naključje mojega življenja. Kot strela z jasnega so me v svet organske povezanosti jajc in lepih zvokov na najboljši način vrgli iz lagodne brezbrižnosti, da sem si lahko želel le več in glasneje! Oči, misli in ušesa so se uperila v avstralski fenomen ter skupino, ki je klesala podobo modernega rockerskega univerzuma že od sedemdesetih let dalje. Svet se je spremenil in ni bilo več povratka v čase izgubljene glasbene nedolžnosti!
Kaj je po treh desetletjih še možno povedati o albumu, ki ga po številu prodanih izvodov na vinilu, CD-ju ali že zdavnaj pozabljenem namagnetenem kasetnem traku prekaša le kralj popa z mamutskim dosežkom legendarne plošče Thriller, kar še niste prebrali ali dejansko dojeli? Po pravici povedano, sem se s puščanjem na sveto ozemlje zame nedotakljive skupine puščal počasi in s strahospoštovanjem. Rečenega je bilo mnogo, razlog, zaradi katerega pa sem tokrat posegel po zlatem kotičku svoje zbirke nosilcev prečudovitih zvokov pa je nedvomno strast, ljubezen in predvsem drhtenje srca in duše po vsem tem času, ki ga času in starosti navkljub v mojem bitju še vedno povzroča največji, najvplivnejši in najboljši hard rock bend na tem svetu - dame in gospodje: predstavljam vam epsko veličino AC/DC v vsej njihovi prefinjenosti in lepoti! Dovolite, da napišem par vrstic o plošči, ki bi jo zlahka označil za soundtrack svojega otroštva, mladosti ter sedanjim, recimo temu zrelim letom!
Najprej nanizajmo nekaj golih, a nujnih dejstev! Kar mi je odtrgalo glavo, je le malce več kot meter visok karizmatični kitarist, brez katerega bi bil svet rocka in trdih kitarskih prijemov prazen in opustošen kot svet okoli popotresno uničene Fukušime! Stric, kateremu velja postaviti obelisk, monumentalno visoki kip ter izrekati vso hvalo, je Angus Young! Na drugi strani je velik del obsedenosti zakoreninjen v treh akordih ter jajcih, ki so vložena v teh nekaj sosledij tonov. AC/DC so bili od nekdaj minimalisti vsaj kar zadeva število akordov v skladbah, a so vsi postavljeni tam s smislom ter ljubečo skrbjo, od nekdaj pa je bila osrednja os zasedbe postavljena okoli potentnega ter izjemnega vokalista. Od začetka sedemdesetih, natančneje od leta 1973, ko se je z zlatimi črkami ter visokimi cilji začela pisati eksplozivna pot bratov Malcolma ter neustavljivega solističnega boga Angusa Younga, je minilo kar precej časa. Srečna naključja so v Melbournu združila dinamični dvojec z bobnarjem Philom Ruddom (nekdanjim članom skupine Coloured Balls) ter basistom Markom Evansom, neverjetni vzpon k zvezdam pa se je začel šele s prvim odrskim nastopom njihovega tedanjega voznika ter uporniškega motorista ter uživača nevsakdanjega kova - Bona Scotta. Prepoznavni glas, poza divjega uživača ter odrskega zapeljivca predvsem pa serija izjemnih čutnih ter neposrednih besedil o lepih ženskah, pijači ter duši rock'n'rolla pa je botrovala strmemu vzponu ter neustavljivem preboju v svet. S prvimi ploščami High Voltage, Dirty Deeds Done Dirt Cheap, Let There Be Rock, Powerage ter najglasnejšim ter najboljšim adutom v njihovi diskografiji do tedaj, albumom Highway To Hell, se je zdelo, da AC/DC ne more ustaviti prav nič. Milijonska prodana naklada jim prvič dodobra napolni tudi žepe, bolj kot studijsko delo pa jim pot med glasbeno elito tlakujejo izjemne turneje ter trdo odrsko garanje, v zaodrju pa je edini balzam za dušo ter telo ali bolje edino okno pobega pred pritiskom sveta ter vprašanji kaj jih lahko ponese še višje, so bili alkohol ter ostale opojne substance. In v slednjem je prvo grlo avstralske rockerske ofenzive več kot pretiravalo!Pisal se je 20. februar 1980, ko svet presune novica, da je mladi talent Bon Scott odplesal svoj zadnji ples s hudičem ter se po brutalnem pijančevanju utopil v lastnem bruhanju v prijateljevem avtomobilu. Ali je vlak AC/DC dokončno iztirjen? Je upanja za vrnitev nazaj?
Čeprav v šoku ter soočeni z bolečino in žalovanjem, se preostali fantje v skupini odločijo za nadaljevanje misije nemogoče - nadaljevati let v nebo ter prekositi neverjetni plato uspeha plošče Highway To Hell ter predvsem poiskati primerno, če ne celo boljšo alternativo nekdanji izjemnosti. Da mislijo več kot resno, potrdijo že mesec dni po Bonovi smrti s tem, da za mikrofonom preskusijo raskav glas nekdanjega člana skupine Geordie, Briana Johnsona. V roke vzamejo stvaritve, ki so jih pisali z Bonom ter v bahamskem laboratoriju zvoka, v Compas Point studijih, v neverjetnih sedmih tednih dokončajo delo na težko pričakovanem nasledniku! Back In Black povezuje več hitov ter zvočnih granat kot so jih bili deležni predhodniki, železni repertoar AC/DC pa je odslej obogaten z zimzelenimi klasikami kot so Hells Bells, Shoot To Thrill, You Shook Me All Night Long ter naslovno kanonado kitar ter srčnosti - skladbo Back In Black. In kaj je na plošči tako izjemnega, da tudi po desetletjih rednega poslušanja ne morem zadržati potokov sline ter navdušenja? Gre namreč za čisti ekstrakt studijske čarovnije, jajc ter nedvomno najboljše odmerke težkokategornega rocka, ki jim boste lahko kdajkoli prisluhnili na enem samem mestu! Če dvomite, je čas za preverjanje srčnega utripa, oživljanje, še prej pa je nastopil čas za kratek sprehod po tem artefaktu preteklosti, ki pa dvigne še tako uvelo kito podesetereni gravitaciji navkljub! A opozorilo: to ni glasba za omahljivce, cincave cmere ali svetohlinske moraliste!
Uvodni udarci težkega železnega tolkala po obodu bronastega cerkvenega zvona preseka prvi niz kitarskih rifov hita Hells Bells, ki dajejo čutiti bolečino, kot tudi naelektreno željo po nadaljevanju poti po lestvici evolucije. Sočna sinergija bratov Young se trdno naveže na minimalistični in efektivni ritem Cliffa Williamsa ter bobnanje Phila Rudda, ki morda ni najhitrejši in najboljši bobnar na celotnem svetu, a v AC/DC sede kot ata na mamo! Prvo seznanjanje javnosti z jasnim in močnim glasom Briana Johnsona je prepričljivo od prve kitice dalje. "I'm rolling thunder, pouring rain / I'm coming on like a hurricane / My lightning's flashing across the sky / You're only young but you're gonna die / won't take no prisoners won't spare no lives / Nobody's putting up a fight / I got my bell I'm gonna take you to hell / I'm gonna get ya, satan get ya / Hells Bells!" rohni Johnson in povsem naravno dvignete svoje vražje in s prstov stkane rožičke satanovega pozdrava ter začnete podlegati ritmu popolne podreditve elektrifikacijskemu imperativu. Angusova kitara se še ne razbohoti v vsej razpoznavni polnosti, ko vam v žilah še slajše zadoni povišan pretok srčne krvi ter adrenalina z akordi skladbe Shoot To Thrill. Seks in uživaštvo vas prestavita v višjo prestavo in težko se je upreti ter po nepotrebnem racionalizirate razloge zakaj so AC/DC izjemna izbira za čas, ko se želite zabavati ali pa le naglas nakazati ter razkriti svoje prelesno pokvarjene perverzne misli!
"I'm like evil, I get under your skin / Just like a bomb that's ready to blow / 'Cause I'm illegal, I got everything / That all you women might need to know / I'm gonna take you down - yeah, down, down, down / So don't you fool around / I'm gonna pull it, pull it, pull the trigger / Shoot to thrill, play to kill / Too many women with too many pills / Shoot to thrill, play to kill!" Da ne tratim časa in prostora z multiplim verbalnim orgazmiranjem, lahko nakažem, da ni zaznati popuščanja niti v nadaljevanju. Formula je navidezno enostavna: kitare, še malo več kitarskih solaž, ki si jih lahko dejansko zapomnite, privijanje decibelov do konca in naprej, tona seksapila, epski niz besedil o lepih ženskih telesih, popivanju, popolnemu predajanju uživaštvu tega trenutka, fuku ter neustavljivi želji po še. S takšnim učinkom presune le malo imen in skupin, najbolj pa prav AC/DC! "Back in black / I hit the sack / I've been too long I'm glad to be back / Yes I'm, let loose / From the noose / That's kept me hanging about / I keep looking at the sky / 'Cause it's gettin' me high / Forget the herse 'cause I'll never die / I got nine lives / Cat's eyes / Usin' every one of them and running wild" grmi iz zvočnikov med naslovno skladbo Back In Black. Back In Black nadaljuje divji niz izjemnosti s sicer nekoliko zapostavljenimi, a nič manjšimi trenutki skladb, kot so Let Me Put My Love Into You, Have A Drink On Me, Shake A Leg ali pa Rock And Roll Ain't Noise Polution. Ni oklevanja in brezveznih masturbacij - vse je na plošči z namenom in s svojo polno funkcijo! Ni obremenjevanja s politiko, nikjer ni svetobolja ali melanholije, niti gram ni namenjen obžalovanju dejstva, da bivamo tu in zdaj! Back In Black se poslavlja ter poklanja spominu na legendo rocka Bona Scotta na način, ki bi tudi njemu najbolj ustrezal. S prvinskostjo, pivskim uživaštvom, nikoli potešeno seksualnostjo ter sočnim polnim zvokom, AC/DC pokažejo, da se na pogorišču starega pod debelimi plastmi pepela najde prekleto veliko življenja. Smrt preteklosti poleti na prerojenih krilih v novo desetletje rojenega feniksa še višje in svetleje!
AC/DC vas z jeklenim objemom izjemnih kitarskih solaž ter enostavne, a učinkovite ritmične metrike, privijejo nase ter vas potešijo na najbolj prefinjen način, namesto Kama Sutre pa ste deležni divje penetracije direktno do sredine vašega srca. Povsem običajno je, da vzamete v roke najlepšo izmed kitar iz vaše namišljene kolekcije, izpilite svoj "duck walk" ter si pred očmi pričarate bodisi atmosfero vam najljubšega striptease bara ali pa stadionskega amfiteatra.
Nihče vam ne bo zameril ali vas po nepotrebnem pošiljal na pregled mentalnega zdravja, saj "Heavy decibels are playing on my guitar / We got vibrations comin' up from the floor / We're just listenin' to the rock / That's givin' too much noise / Are you deaf you wanna hear some more / We're just talking about the future / Forget about the past / It'll always be with us / It's never gonna die / Never gonna die / Rock 'n' roll ain't noise pollution / Rock 'n' roll ain't gonna die / Rock 'n' roll ain't noise pollution / Rock 'n' roll it will survive / Yes it will!!!"
na vrh