Dokken: Back For The Attack

1987 je bilo za Ameriko herojsko leto. Ronald Reagan je v Berlinu javno pozval Gorbatscheva, da poruši zid, Lakersi so z Magicom in Worthyem na čelu v šestih epskih tekmah premagali aktualne NBA prvake Boston Celtics in v kinematografe je prišel tretji del kultne serije grozljivk Nightmare on Elm street - Dream warriors. Film, v katerem Freddy po psihiatrični bolnici preganja rosno mlado Patricio Arquette in druščino, je dostojno nadaljevanje prvega dela, ki ga je tri leta prej režiral znameniti mojster horrorja Wes Craven, danes poznan predvsem po trilogiji Scream. Grozljivka po vsebini in igralski zasedbi vsekakor prekaša svojega dokaj neposrečenega predhodnika, od njega pa se razlikuje tudi po odličnem soundtracku, za katerega so poskrbeli Angelo Badalamenti in Dokken. Da je kombinacija heavy metala in slasher filma nadvse učinkovita je pred tem dokazal že Alice Cooper v šestem delu Petka 13 (The Man Behind The Mask, Teenage Frankenstein, ki ju najdemo na albumu Constrictor) in nato še v Cravenovem Shockerju, a bi lahko rekli, da gre pri filmu Dream Warriors gotovo za najbolj znan primer tovrstne simbioze. To potrjuje tudi visokoproračunski video za istoimensko pesem, posnet na setu iz filma, kjer se George Lynch v spremstvu Dona Dokkena sprehaja po zamegljenih hodnikih ter s svojo Skull n'bones kitaro nadleguje najbolj priljubljenega ameriškega psihopata.

S pesmijo Dream Warriors se sklene Back for the Attack, četrta in zadnja prava plošča Dokkenov. O razkolu v ekipi in sporu med Donom in Lynchem so čivkali že vrabci, tako da razpad skupine po live albumu Beast from the East, s katerim je založba iz druščine hotela iztisniti še zadnje dolarje, ni bilo nobeno presenečenje. Pevec in kitarist že dolgo nista komunicirala in snemala v istem studiu, zaradi žolčnih razprtij pa se je obetal tudi epilog na sodišču. Vsega tega pa na albumu ni mogoče opaziti. Gre še za eno tehnično dovršeno in idejno presenetljivo razgibano mojstrovino iz osemdesetih, ki pa je nekoliko mračnejša od prejšnjih Dokken albumov. Če je bil Under Lock and Key bolj tržno naravnan in je vseboval več radijsko orientiranih hitov, nam Back for the Attack ponuja obskurno popotovanje v deželo zloveščih ritmov, izpiljenih solaž in gang vokalov, ki pa je, kot je značilno za obdobje, v katerem je nastal, vseskozi poslušljivo in zanimivo. Energični Kiss of Death in spevni Prisoner odlično zastavita album, z učinkovitim refrenom pesmi Night by Night, kjer se pokažejo predvsem pogosto kritizirane pevske sposobnosti Dona Dokkena, pa ta doseže svoj prvi vrhunec. Seveda je glavna atrakcija skupine Lynch, čigar kitarski arsenal lahko občudujemo v instrumentalu Mr Scary, za katerega je ta prejel celo Grammy nominacijo. Še bolj kot njegove solaže, ki jih zaznamujejo supersonični legato in double stopi, nas v pesmih kot sta Stop Fighting Love in že omenjena Dream Warriors, pritegnejo njegovi ritmi, ob katerih ne more ostati mirna in indiferentna nobena dolgolasa glava. Gre torej predvsem za kitarski album, ki je nekakšen Lynchev odgovor na Satrianijev Surfing with the Alien z izrazito power metal konotacijo in frenetičnimi rifi, v primerjavi s katerimi se zdi sterilno Satchevo brenkalo kot navadna igrača. Back for the Attack tako pooseblja najbolj cenjene aspekte svoje dobe, saj združuje kitarsko mojstrstvo, natančno a ne preveč spolirano produkcijo in zavidljivo harmonično prožnost, poleg tega pa na njem niti ene pesmi, ki bi jo lahko označili za mašilo. Kaj takega za kasnejše albume skupine žal bi mogli trditi.

Po Lynchevem odhodu Don Dokken z Johnom Norumom (ex Europe) in Petrom Baltesom (ex Accept) posname album Up from the Ashes, ki skuša nadaljevati tradicijo omenjenega albuma, a mu kljub nekaterih svetlim točkam kot so Give It Up in Down in Flames, ne seže niti do kolen. Podobno bi lahko trdili za Lyncha, ki s svojo skupino v istem času izda sicer nadvse obetavno ploščo Wicked Sensation, s katero se nameni ponovno osvojiti lestvice, oba projekta pa v luči novih časov kozjih bradic in flanelastih srajc neslavno propadeta. Zadnji obupni poskus, da se skupina vrne na pota stare slave se je zgodil leta 1995 z albumom Dysfunctional in spremljajočem DVDju Japan Live 95', kjer pa je spor med člani že tako očiten, da ga je moč zaznati celo v glasbi. Po katastrofalnem Shadowlife Lynch pobere svoj denar (kot je sam označil sodelovanje v bendu, kjer se je vedno počutil utesnjenega) in drugič odide, Dokken pa nadaljujejo svoje životarjenje z izdelki, ki so tako po idejni kot po tehnični plati svetlobna leta za njihovimi mojstrovinami iz osemdesetih.

Dokken se torej velja spominjati po mogočnih albumih pretekle zgodovine kot so Tooth and Nail, Under Lock and Key in še posebej po Back for the Attack, v katerem se skriva njihova prava veličina. Izdelek je kljub nekoliko historičnemu kitarskemu zvoku še danes svež, dinamičen in prav tako poslušljiv kot je bil pred dvajsetimi leti, ko so fantje kraljevali na svetovnih glasbenih lestvicah. To je ugotovil tudi Don, ki je pred kratkim izdal live album From Conception z izključno starim materialom in DVD zbirko videospotov iz osemdesetih z naslovom Unchain the Night. Na DVDju je tudi video Dream Warriors, na koncu katerega se Freddy, ki ga med spanjem tlači mora, v potu prebudi, skoči pokonci in vzklikne: "What a nightmare! Who were those guys?" To, gospe in gospodje, so bili Dokken na vrhuncu svoje slave.