Zappa, Frank: Baby Snakes

Legendarni ameriški skladatelj, kitarist, pevec, režiser in satirik Frank Zappa je v svoji bogati in kar se da razburkani karieri posnel kar nekaj nepozabnih glasbenih filmov, ki bodo na takšen ali drugačen način še dolgo burili domišljijo vseh pristašev dobre glasbe, muzikalne dovršenosti, družbene satire in ne nazadnje straniščnega humorja. Večina iz med njegovih režiserskih izdelkov spada med igrane filme, ki poleg Frankove glasbene spremljave vsebujejo tudi zaigrane, večinoma bizarne prizore s strani članov skupine in pravih igralcev, kot je bilo to v primeru "Uncle Meat" (1969)" in "200 Motels" (1971), medtem ko so ostali precej bolj 'nedolžne' narave in vsebujejo samo posnetke odrskega dogajanja z aktualne koncertne turneje.

V slednjo kategorijo spada koncertna kompilacija "Baby Snakes". Koncertni posnetek, ki je originalno izšel v obliki VHS-ja, med drugim vsebuje nabor skladb, ki je prav gotovo domač vsem tistim, ki poznajo legendarni dvojni koncertni album "Zappa in New York" (1977). To ni presenetljivo, saj je bil koncert s katerega so izbrane posamezne izvedbe eden izmed serije Frankovih zaporednih nastopov v New Yorški dvorani Palladium. Nastop, ki je zabeležen na "Baby Snakes"  se je, kako primerno, pripetil ravno na noč čarovnic leta 1977.  Frank seveda ni potreboval nikakršne maske, saj je bil najboljša maškara na odru on sam. V veliko oporo pri zabavanju občinstva pa mu je bila vnovič odlična spremljevalna zasedba.

 Slednja je bila skoraj identična kot na "Zappa in New York", kar pomeni, da Franku na odru delajo družbo takšne legendarne  nebodigatrebe kot so Terry Bozzio  (bobni), Tommy Mars (klaviature) in Patrick O'Hern (bas kitara). Med spremljevalno tovarišijo sta bila tudi originalni The Mothers Of Invention pevec in basist Roy Estrada ter legendarni  kitarist in pevec Adrian Belew, kateri se je največji sloves zgradil v nadaljevanju kariere, kot član britanskih prog rockovskih kolosov King Crimson. Preostale skladbe na "Baby Snakes" so se prvič pojavile že na kultnem albumu "Sheik Yerbouti" (1979).

Sleherni nastop Franka in njegovih spremljevalcev, tudi ko ti niso več nosili naziva The Mothers Of Invetion, je bil pravcata paša za ušesa in oči, predstava, ki je mejila na črno komedijo, burlesko iz črno belih filmov, resničnostni šov med odrom in publiko ter vse to združeno z neverjetno demonstracijo glasbenih sposobnosti in superiornega tehničnega znanja s strani nekaterih najbolj nadarjenih in vsestranskih glasbenikov v povesti rock glasbe. Seveda pa je vse skupaj povezoval, dirigiral in diktiral karizmatični skladatelj, kitarist in pevec, ki ni zamudil nobene priložnosti, da ne bi spravil publike v zadrego z nekaterimi spontanimi skeči, katerih se je lotil med posameznimi izvedbami. Humor je bil od nekdaj obvezni sestavni del Zappa šova in "Baby Snakes" se ponaša s tem, da vsebuje nekatere najbolj duhovite umotvore Frankove kariere.

Uvodni dialog med Adrianom Belewom in njegovim delodajalcem, "Intro Rap, ki nima nobene zveze z rapom (čeprav se je Frank v svoji karieri, natančneje na albumu "Broadway the Hardway" iz leta 1988, pozabaval tudi s tem 'glasbenim' žanrom), je duhovit primer parodije na lasten račun. Temu sledi prehod na pop rockovsko satiro "Baby Snakes", kjer falseto vokalne harmonije, speljane čez trdo rockerski rif, vselej poskrbijo za šaljivi utrip. Poznavalci straniščnega humorja bodo zlahka razbrali kam meri metafora "otroške kače". Sledi "Titties 'n' Beer" jam, ki ima tudi  po tolikih letih še vedno čudovito moč nasmejati poslušalca do solz za kar je "kriv" nepozabni, izjemno sočni dialog med Terryem Bozziom v vlogi prepotentnega hudiča in še bolj prepotentnim Frankom v vlogi izzivalca. Tako kot vedno pri tem skeču Frank na koncu spravi 'hudiča' na rob besa in v silno zadrego s svojimi 'skromnimi' zahtevami v zameno za dušo.  Seveda ne manjka tudi "Punky's Whips" jam, še ena "Zappa in New York" klasika, kjer Frank opozarja na težke posledice Bozziove neizpolnjene (seveda namišljene) ljubezni do kitarista glam rockovske skupine Angel. Dialog je vnovič odlično odigran in se kot vlit prilaga v šaljivo, a inteligentno in kompleksno strukturirano glasbeno spremljavo.

Burleskno ozračje še dodatno razpihata "Sheik Yerbouti" klasiki "Jones Crusher" in "Disco Boy", satira na disko trende s konca sedemdesetih, medtem ko je največje presenečenje celotnega posnetka odlična verzija "Over-Nite Senzation" (1973) klasike "Dinah Moe Humm". Prava poslastica za ušesa je tudi izvrstna izvedba izjemno zahtevnega bobnarskega sola z naslovom "Black Page #2" na katerem si je že prenekateri Frankov bobnar, vključno z Bozziom, 'polomil zobe'. Šele Vinnie Colaiuta je bil tisti, ki je bil sposoben ta Frankov genialni umotvor odigrati z zavezanimi očmi, medtem ko je jedel curry.

"Baby Snakes" odlično ujame esenco Frankovega spremljevalnega banda iz leta 1977 na čelu z nepoboljšljivim bobnarskim "hudičem" Terryem Bozziom. Zato bo album v prvi vrsti navdušil vse ljubitelje legendarnega bobnarja, ki je bil v tem obdobju prav gotovo glavni Frankov ljubljenec izmed spremljevalne tovarišije in gonilna sila pri slehernih odrskih in zaodrskih neumnostih, kjer mu je bila v dodatno oporo njegova žena Dale Bozzio, nekdanja Playboyeva zajčica in občasna glasbenica.

Frank in Terry sta brez dvoma glavna zvezdnika celotnega albuma, a njuni odrski podvigi nikakor ne zasenčijo ostalih glasbenikov, ki na posnetku zapustijo svoj prepoznavni inštrumentalni pečat. Edini minus "Baby Snakes" je v tem, da pravzaprav ne vsebuje nič novega, razen "Intro Rap" nobene že prej slišane stvaritve, kar je bilo za Frankove običajne ustvarjalne manire, ko je na vsaki izdaji predstavil nekaj novega precej neobičajno. Konec koncev pa gre 'zgolj' za koncertno kompilacijo, ki je v končni fazi nadvse spodobna spremljevalka "Baby Snakes" DVD-ja, kateri vsebuje še trikrat večje število izvedb.