Barclay James Harvest: Baby James Harvest

"Baby James Harvest", četrti studijski album britanskih simfonično usmerjenih art rockerjev Barclay James Harvest je bil prvotno zamišljen kot dvojni konceptualni album, razdeljen na štiri dele v katerih bi vsak izmed štirih članov skupine dobil svoj prostor za demonstracijo lastnih glasbenih idej. Ambiciozno zastavljeni projekt pa je zaradi pritiska založbe ter pomanjkanja časa in denarja kmalu splaval v vodo. "Baby James Harvest" so člani skupine označili kot "shizofrenični album", saj so v času njegovega snemanja delovali ločeno na dveh različnih lokacijah. Woolly Wolstenholme, klaviaturist in glavni pisec simfoničnih aranžmajev (obenem tudi tisti glavni faktor, ki je skupino približal progresivnemu rocku) je šel snemat svojo lastno orkestralno kompozicijo posebej v London, medtem ko so se ostali člani v drugem studiu posvetili svojim glasbenim idejam (večina izmed njih je bila bolj klasično/hard rockersko usmerjenih). Čeprav je Woolly po svoji vrnitvi iz Londona s skupino posnel še nekaj simfoničnih aranžmajev na nekaterih delih, jih je to pot veliko odigral tudi basist/pevec Les Holroyd. Pomembno spremembo glede na prejšnje albume predstavlja tudi dejstvo, da je skupina na njem (razen na zaključni "Moonwater") večino del posnela brez svojega orkestra tako, da na albumu spet nekoliko bolj v ospredje sili njihov hard rockerski element. Morda je prav to pomanjkanje kohezivnosti članov (ki se ga sicer komajda zazna) krivo, da album po vzdušju in kot celota nekoliko zaostaja za svojim predhodnikom "And Other Short Stories" (1971).

Uvodni hard rocker "Crazy (Over You)" je dokaj preprosta, a energična Lesova stvaritev. Les je na njem poleg petja odigral tudi melotron in orgle, medtem ko so klavirske delnice posneli skupaj z Woolyjem. Tisto kar gre vsekakor izpostaviti je keltsko zastavljeni glavni motiv, ki ga krasi melanholičen preplet Johnovega kitarskega rifa, bobnov in melotrona, ki zveni nezgrešljivo britansko. Simfonični aranžmaji in melotron so izjemno tankočutno položeni čez osrednji kitarski motiv. V tej skladbi je mogoče jasno zaznati vpliv banda na kasnejše britanske hard rockerske in celo heavy metalske skupine. Romantična baladeska "Delph Town Morn" je klasična Johnova stvaritev, ki izraža njegovo hrepenenje po mestu Delph v katerem je prebival v času snemanja albuma. Glavna posebnost te skladbe je ta, da gre verjetno za edino skladbo v zgodovini banda, ki vsebuje orkestralne aranžmaje na trobilih, katere je napisal zborovodja Brian Day. Prav to je njen glavni čar zaradi katere jo je vselej zanimivo slišati.

Epski "Summer Soldier", ki je Johnova mirovniška kritika severno-irskega konflikta (čeprav bi se lahko nanašal na kateri koli svetovni konflikt), je brez dvoma najboljše delo in edina klasika na tem albumu, katero so še nekaj časa izvajali tudi v živo. Po uvodnih militantnih krikih, streljanju in vzdušju vsesplošne vojne paranoje, skladbo odpre čudovit aranžma na akustičnih kitarah v skladni izvedbi Johna in Lesa, katerim se pridružijo Woollyevi tenkočutni orkestralni aranžmaji. Johnov vokal ves čas izvedbe poseduje močno dozo melanholičnega patosa, ki izraža bolečino in razočaranje. V srednjem delu lahko slišimo tudi solidno vah vah solažo nakar na brutalen način vpade donenje cerkvenih zvonov. Najboljši del, kar se tiče intenzivnosti simfoničnih aranžmajev, pa nastopi v drugem delu (po kratkem zatišju), kjer nastopijo prekrasni melanholični aranžmaji na melotronu, ki nekoliko vlečejo celo na zgodnja dela King Crimson (in to brez pretiravanja). Ti simfo aranžmaji se odlično prelivajo skozi Johnove jokajoče kitarske pasaže, ki v sozvočju ustvarjajo nepopisno melanholijo. To je po mojem vrhunec uporabe tega inštrumenta v zgodovini skupine in eden izmed njihovih redkih primerkov, ki ga lahko označim kot simfonični progresivni rock. Zelo lep mirovniški ep in zagotovo osrednje delo albuma.

Na žalost je imela skupina vedno hibo, da je skoraj na slehernem albumu ustvarila tudi kakšno čudno, precej povprečno delo, s katerim so ponavadi sprostili konje po najboljšem trenutku albuma. To se tukaj nanaša na sila povprečni bluesy hard rocker "Thank You" (izdan tudi kot single), ki je bil ustvarjen kot posvetilo in zahvala skupine vsem tistim, ki so z njimi sodelovali med snemanjem albuma. Že samo ta podatek zgovorno priča o tem, da gre za bolj kot ne neresno in celo šaljivo delo. Besedilo je temu primerno katastrofalno (zahvaljevanje prijateljem in sodelavcem brez konca in kraja). Vse skupaj pa je položeno še na precej neokusen boogie woogie ritem, ki je bližje kakšnemu southern rock bandu kot pa BJH. Če ne bi bilo dokaj dobrih pasaž na Johnovi kitari in mogočnih Melovih prehodov na bobnih, ki jih je moč zaslediti v inštrumentalnem delu bi rekel, da gre za eno izmed njihovih večjih polomij, slednje pa vse skupaj na koncu precej izboljšajo tako, da je skladba kot celota celo poslušljiva. Lesova "One Hundred Smiles Out" je prelepa balada o neki vesoljski rasi in astronavtu izgubljenem v vesolju (sicer priljubljena lirična tematika h kateri se bo skupina skozi leta še večkrat vračala), ki hrepeni po vrnitvi na domači planet. Les tokrat demonstrira odlično vokalno predstavo, vse skupaj pa je podkrepljeno z odličnimi simfoničnimi aranžmaji na klavirju, slide pasažami na kitari in solidnimi ritmičnimi prehodi. Učinkovita mešanica melodičnosti in melanholije, ki v polno izseva neko hrepenenje.

Zaključni prelepi simfonični ep "Moonwater" je Woollyeva solistična umetnina v kateri je še enkrat demonstriral svojo ljubezen do klasične glasbe. V tem primeru gre za njegov priklon liku in delu legendarnega skladatelja Georgea Gershwina, saj precej spominja na nekatera njegova dela. Orkestralne aranžmaje je Woolly posnel v sodelovanju z dolgoletnim sodelavcem, dirigentom Martyinom Fordom, ki je za potrebe kompozicije vodil 60 članski orkester. Gre za skladbo veličastnih, epskih orkestralnih razmer, ki med drugim vsebuje tudi rahločutni Woollyev vokal. Mogočni, dramatične aranžmaji sevajo nepopisno lepoto in milino ob katerih si je mogoče predstavljati prihod pomladi, prebujanje narave ali sočni vzhod. Popolnoma klasična kompozicija v kateri ni niti kančka rocka in s tem predstavlja vrhunec njihovega pečanja z orkestrom oz. klasično glasbo, čeprav gre v bistvu za Woollyevo solo stvaritev.

Bonus skladb na ponovni izdaji tokrat kar mrgoli, a je le redko katera od njih vredna posebne omembe. Večina izmed njih prikazuje takratne obupne, že skoraj patetične poskuse založbe EMI, tedanje založbe skupine, kako na vsak način dobiti tako želeni hit single, katerega na koncu ni bilo od nikoder. Folk/hard rocker "Child Of Man", ki je izšel tudi kot single, je tipična Johnova sveto-pisemskega pridiga. Pustivši patetično besedilo vnemar gre za dokaj solidno kombinacijo tankočutnih kitarskih slideov in razgibanega ritma. Dolgočasni blues rocker "I'm Over You" zveni še celo bolj patetično, če je to sploh mogoče. Woolyeva "When the City Sleeps" je po mojem še najbolj zanimiva izmed vseh bonusov, saj vsebuje neko netipično mračno vzdušje na klavirju in simfoničnih aranžmajih ter Woollyev sarkastično obarvan vokal. Inštrumental "Breathless je dokaj zabaven pop/glam rock poskus hit singla s številnimi ploski rok ter boogie ritem, precej v stilu kakih T. Rex. Tu je tudi prej še nikoli izdana, alternativna verzija "Thank You" kot tudi single verzija njihove klasike "Medicine Man". "Rock And Roll Woman" (tudi izdan kot single) je precej komercialno usmerjen, nezanimiv hard rocker, ki je odigran tako, da se jasno čuti, da je bilo srce skupine med njegovo izvedbo nekje drugje. "The Joker" je še en sila povprečen, komercialno zastavljen hard rocker, ki je zanimiv samo zaradi solidnih kitarskih pasaž in nekaterih aranžmajev medtem, ko BBC verzije "Child Of Man" najbrž ne bi nihče pogrešal, če je ne bi bilo gor. "Kot zadnja bonus skladba je tu še na novo aranžirana verzija "Moonwater", katero se je Woolly leta 2002 odločil znova posneti, čeprav menim, da original zveni boljše.

Kljub temu, da je "Baby James Harvest" po mojem zelo soliden in razmeroma prezrt album, je bil ob izidu na nek način precejšnje razočaranje, tako za skupino kot njihovo tedanjo založbo EMI oz. njeno podružnico Harvest, saj jim ni prinesla tako želenega komercialnega uspeha in preboja. Razen tega se je skupina zaradi stroškov obsežne turneje z orkestrom tistega leta skoraj sesula samo vase. Iz teh vzrokov je EMI prekinila sodelovanje s skupino, kar se je kasneje izkazalo za veliko napako saj so BJH v drugi polovici 70-ih na območju srednje Evrope (zlasti v Nemčiji) doživeli precejšen komercialni uspeh. Skupina se je namreč po podpisu nove pogodbe z založbo Polydor napolnila s svežo energijo in vrnila z enim izmed najboljših izdelkov v svoji zgodovini. Za BJH se je tedaj začelo neko novo ustvarjalno obdobje medtem, ko je "Baby James Harvest" predstavljal konec njihovega zgodnjega, keltsko-romantičnega obdobja, ko so prek uporabe orkestralnih aranžmajev in akustične pastorale opevali lepoto in mistiko podeželskih pokrajin, gozdov in barij.