Ko pade beseda na skupino Placebo, se zobniki mojega časovnega stroja premaknejo v obdobje devetdesetih, ko je na televizijskih ekranih svoj kos pogače s precej anemičnim hemafroditnim izrazom rezal bledolični našminkani pevec precej bizarnega tria, o katerem si dolgo časa nisem bil siguren ali jih propelira res glasbeni navdih ali gre zgolj za trenutno obsesijo z bizarnimi freaki. Po prvencu Placebo ter po Without You I'm Nothing, pa tudi s ploščo Cruel Intentions so londonski čudaki dokazali, da je v recepturi androgenih feminitivnih vokalov ter mastnih distorzij in hipnotičnega ponavljanja dovolj žmohta, da so Placebo vsekakor lahko uvrščeni v razdelek skupin, ki so prerasle gravitacijsko polje enohitnih trenutkov svojega garažnega dramoleta in da je njihov eksistencialni plamen daljši od enega samega utrinka. Kljub vsemu pa sem ostajal zaradi Molkove igre z medikamenti ter zaradi vztrajne hoje po robu britve samouničenja vedno na varni distanci, Placebo pa so se vseeno vračali kot neželeni ali manj želeni odmev preteklosti.
In na tej poti je bilo veliko razočaranje leta 2009 izdani album Battle For The Sun, najslabši album v njihovi karieri, po takem vsesplošnem fiasku ter odklonilnem plazu negativnih kritik pa si je le malokdo drznil napovedovati, da se bodo Placebo še kdajkoli pobrali. Ponavljajanje že slišanih vzorcev ter tona generičnega sranja so bili popotnica v zadnji EP B3, kljub temu pa se čudeži še vedno dogajajo. Svetobolje Briana Molka ostaja, poleg vitriolnih odmerkov narkotične omame in dekadentne rokoborbe z lastno seksualnostjo, rdeča nit precej bolj definirane in prekleto sveže mini plošče, ki pa je po dolgem času na ustnice priklicala dejansko nasmeh zadovoljstva. B3 je šolski primer tega, kako bi morala kompaktna Placebo plošča dejansko zveneti, namesto prisilne izumetničenosti pa placebo zazvenijo vnovič kot živ in produktivni tim dobro uigranih glasbenikov, ki so pripravljeni za dober komad izgoreti v slehernem hipu plošče, polni zvok pa je topilo, v katerem se topijo prej nakopičeni dvomi, dragi moji.
Uvodni komad B3 je hiperenergični Placebo štikelc, ki kaže na to, da Molko ne namerava popravljati nič, kar ni popolnoma pokvarjeno. Repetitivni kitarski rif in prekleto razpoznavni jokavi emo vokalček na treh tonih, klaviature in kitice, ki se razprejo v prekleto lep refren – vse to lepo spominja na najsvetlejše trenutke preteklosti, sam pa se v asociaciji na podobnosti s skupino Filter zavrtim v polni pogon. Zvok je poln in eksplozivno epski, Molkova krhkost pa postane glavni adut za polnjenje obokov univerzuma, saj je bombastični intro, kljub temu, da zvokovno asocira na kombinacijo pravega rock benda ter Nintendo konzole, en krasen odklon proč od artsy fartsy eksperimenta izpred treh let. I Know You Want To Stop je sicer rahli album filer, polnilo pa si Placebo tokrat izposodijo pri skupini Minxus (kot bi Siddharta sklenili pokriti skladbo kakšnih Zircus). Nočem biti krivičen, a popolno zgrešen izbor rešuje par krasnih kitarskih prijemov (spominjajo na Edgov koncept barvanja zvoka v U2 pobarvanki, a z manj odmeva ter več distorzij ...), šibki člen tokratne kratkometražne plošče pa je tokrat le en sam.
Zaljubljen na prvi posluh pa sem ostal po skladbi The Extra, ki zvočno paleto dopolnjuje z močnim kombiniranjem akustike, bobnov ter pretresljivih vokalov. Molko sprašuje, kako naj ljubi v svetu, v katerem je v svojem lastnem filmu zgolj statist, emotivni izliv pa Molko tokrat ne uniči s kičastim nanašanjem plasti, temveč pusti skladbi dihati z manj obremenjenimi pljuči. Manj je tokrat dejansko več, melanholični prijem pa na močen način pretrese ter vrne alienirani satelit vnovič v pravo potanjo, Placebo pa nadaljujejo svojo zvočno pripoved bolj zlovešče in temačno. I.K.W.Y.L. tke svojo mogočnost postopno, po kitarskem odmevu s statiko prepojenega zvoka pa se Molkov vokal pne počasi in z okusom. Prav pevčev nastop predstavlja močnejši adut plošče, kljub temu pa ne bi zapostavljal niti basovske prefinjenosti Stefana Olsdala, novinec Steve Forrest pa se izkaže za dobro menjavo za bobni, saj Placebo delujejo organsko povezani in uigrani. Molko ohranja suspenz svoje jeze na bolj kontroliran način, zrelost pa izžareva tudi zadnji briljant tega res krasnega izleta v preteklost. Time Is Money je izjemni 7-minutni sklepni moment tega dolgo pričakovanega dokaza obuditve najžlahtnejšega glasbenega navdiha. Počasno stopnjevanje in relaksirajoči občutek neobremenjenosti z uro je res enkraten. Čas, vojne in strahovi se pletejo v krasen lirični preplet, Molko pa poje po odrešitvi, medtem, ko sam Jezus hodi pred celotno parado vojnih strojev uničenja. Z enim samim dotikom Molko spremeni sakralne podobe popolnoma profane in tusvetne, idealizirane podobe sijajnega sveta popolnosti pa zruši v prah in pepel. Krasno! Poleg vsega pa je tokrat komplet tako glasbe kot besedil in sporočil tisti, zaradi katerega boste vsaj rahlo nakocinjeni!
Surrealistična lepota konformizirane forme se pri Placebo zlije v najlepši trenutek celotne plošče, zaradi katere bo čakanje na album številka sedem malce lažje in predvsem bolj smiselno. Tudi če ste jih odpisali, predlagam, da si rezervirate nakaj prostora v srcu tudi za to, da se v nove, prerojene Placebo celo malce zaljubite. Sam sem se in prav hvaležen sem za to, da sem nekoč, davnega leta 1996, obsedel pred televizorjem ter prisluhnil čudaškemu triu iz Londona, se spraševal ali je pevec dedec ali baba, jih s skepso poslušal ter pod plastmi pavšalne površinskosti našel tisto nekaj več, zaradi česar so si lahko Placebo izklesali svojo lastno glasbeno nišo ter zmorejo jeklene konstrukte lastnih misli in življenj vsaj v svoji glasbi transparentno nositi na svojih plečih tudi dandanes, pri vsem skupaj pa se niso pokvarili, temveč, s parimi postanki, celo izboljšali! Substituta za to vam ne more ponuditi nihče drug - no, suverenih ponudnikov tovrstnega užitka je dandanes prekleto malo, bodimo iskreni! B3 je nedvomno plošča, kateri boste, tudi zaradi tega, še večkrat z veseljem prisluhnili!
na vrh