Pod imenom Vagabunda se »skriva« duet dveh izkušenih in prekaljenih slovenskih glasbenikov. Vagabunda sta akustični duet! Kemija je stekla in slikovitih energetskih iskric, ki so pričele preskakovati med činiteljema dueta, ni šlo več zadrževati! Govorimo o Juretu Jurci in Matevžu Pavčniku. Fanta s konkretno glasbeno kilometrino znotraj katere sta z izdanimi studijskimi deli skupin Chaosstar in Mit, pa tudi koncertnim pojavljanjem opozorila in prepričala, da jima talentov in prodorne ustvarjalnosti ne primanjkuje, izdajata torej prvi uradni studijski dokument dueta Vagabunda.
Navkljub temu, da je kombinacija obeh kitaristov na koncertih usmerjena k reinterpretaciji rockovskih in metalskih klasik v akustični preobleki, pa je še lepše dejstvo to, da možakarja obenem ustvarjata avtorsko glasbo. Plod tega je torej EP imenovan "Away". Ker sta fanta perfekcionista, sta se resnično maksimalno zavzela in mislila pri snovanju EPja na vse malenkosti. Tako sta se podala k pretanjeno čuječnim producentom in sicer naravnost v Studio Evolucija na ljubljanski Rudnik k Simonu Jovanovič (Unspoken, ex-Prospect) ter Alanu Gregorinu (Roadkill BBQ studio), da položita na snemalne trakove tri skladbe, ki tvorijo trilogijo celovite zgodbe imenovane »Away«.
Tiskarski škrat pa jo je ob vsem tem le nekoliko zagodel tako, da je premešal vrstni red skladb na EPju. Prva je v redosledju mp3jev zapisana Long Forever, pravilno pa bi se moral EP odpirati s skladbo Morning Coffee. Privzemimo torej praiven vrstni red skladfb, ki se glasi: 1. Morning Coffee, 2. Long Forever in 3. Slowly Waiting. Tri skladbe podajajo celovit uvid v glasbeno percepcijo dvojice. Album se odpira v buditeljskem principu podprtim z ritmičnim utripom folk polke, kjer bi se superiorno podal tudi lončeni bajs, ko odzvanja uvodna Morning Coffee (Morning Coffee vsebuje mid eight pasaži solažo, ki bi lahko v neki drugi zgodbi tvorila smiselni priključek k zgodbam o flamenku). Šegavo igriva skladba optimističnega žara, ki vznikne iz jutranjega koprnenja o idealih h katerim kliče srce, a te kalupi vsakdana v kruti realnosti seveda kaj hitro oddaljijo od sanj. Skladba nosi potencialno MTVjevsko aktualnost, nasploh zavoljo aktualne poplave raznoraznih »banjo indie rock« zasedb, ki trenutno žanjejo šelesteče zelence. V instrumentalno podaljšanem uvodu skladbe Morning Coffee opozori duet na izjemno virtuoznost, ki razgalja še eno pomembno plat zgodbe o Vagabunda, opozori celo na progresivnometalsko ozadje Jureta Jurce, skladba, pa kot celota, v svoji formi hipoma opozori, da stojita za projektom dva izpopolnjena glasbenika, ki jima je natanko jasno kako pristopati stvarem v studiu, kot tudi v aranžerskem smislu, da dosegajo poteze dueta svoj ekspresivni optimum.
Druga po vrsti je Long Forever, ki je v frazah pretanjeno kontrastirana z distorziranim zvokom. Začimba torej, ki smiselno barva sicer dominantno vlogo akustičnega dosjeja dueta. Gotovo je tu izkušeni Jovanovič pomagal idejno skladbam dodati tisto piko na »i« v kontrastiranju aranžmajev in s tem k oblikovanju všečnega valovanja razpoloženjskih stanj skozi EP. Poleg prej omenjenega distorzirano brnečega prizvena, je dodana zavesa sintetizatorjev, ki se prikrade nekje v drugi polovici taiste skladbe in pripomore k nadgradnji drama teatra v izhodnem delu skladbe.
Vse tri skladbe posedujejo tudi organsko kompatibilno ritmično vzmetenje, ki zaobjema največkrat preprosto ritmično trkanje ob lesene predmete (največkrat kitarski trup). Ker sta oba glasbenika zaprisežena iskanju purizma »organskega in naravno zveneče akustičnega« tena, so tudi vokali odpeti v enem zamahu, kitare pa nosijo ob tem jedrnato dihajoč, topel in globok, topel, naraven lesk, pri čemer dela seveda čudeže les kitar znamk Takamino in Yamaha!
Slowly Waiting nosi največ teatralne dramatičnosti zavoljo melosa v refrenskem napevu. Tudi v tem iztrži duet muzikalični optimum všečne nalezljivosti. Bojda so zametki skladb nastali v času, ko je Jure »služboval« za Chaosstar, a do njihove realizacije pač nikdar ni prišlo. Zlasti refreni bi brez težav lahko tvorili formo katere od potencialnih skladb njegove bivše skupine. Slowly Waiting poseduje prehod, ki je »prepakiran« prehod v RHCP zimzelenu Under the Bridge. To naklonjenost, ki se razgalja v ozadju esence skladbe Slowely Waiting, liku in delu ene izmed najbolj markantnih zasedb, ki jih je dala zgodovina rocka v devetdesetih in je pravzaprav s svojim prihodom na sceno so-definirala devetdeseta, gre iskati v letih teengerstva, ki so zajela oba člana dueta v devetdesetih. To je obdobje, ko si najbolj občutljiv za aktualni glasbeni utrip, ki te tudi osebno izoblikuje. Vsakdo izmed nas nosi v sebi nabor teh skupin, ob katerih čustva še posebej vzkipijo vselej, ko naleti beseda na te skupine. Še dolgo potem, ko si teengarska leta pustil davno za seboj!
Vagabuda sta ta EP izdala v obliki USB ključka, ki se lahko pohvali z unikatom. Kot je njuna glasba unikat. Leseni ključek je odet v leseno šatuljico. Les daje značilno barvo zvoku skupini Vagabunda - govorimo o organskosti lesa kot materiala in je esencialen v tvorbi zvoka instrumenta, kot je folk kitara. Zato se tudi ta ideja o izbrani embalaži USB ključka bolje ne bi mogla prilegati k dosjeju glasbene izkaznice dueta. Ta poteza prinaša tudi malo revolucijo na prizorišče, kar pomeni da dejstvujeta Vagabunda tudi inovativno na prizorišču. Ta ideja je lahko koristen smerokaz tudi drugim izvajalcem na slovenskem, kako se lotiti zadev čim bolj atraktivno in učinkovito, obenem pa se izogniti finančnim bremenom.
»Away« je izredno smel in lep začetek zgodbe o Vagabunda. Temu bo sledil studijski prvenec. EP je dokument, ki učinkovito naznanja artistične posebnosti akustičnega dueta Vagabunda, kar je lepa popotnica za prihodnje artistične podvige dueta. Dokument je prelepo obtežen z dotikom virtuoznosti, kot tudi aranžerske kompaktnosti, zapisane v smelem občutku dueta za tvorbo nenehna muzikalične otipljivosti.
na vrh