Ob novici, da se staroste in očaki doom metala Candlemass poslavljajo je stisnilo pri srcu in v grlu se je naredil velik cmok. Resda je upokojitev le studijska, a misel, da je Psalms For the Dead poslednja studijska plošča velikih Candlemass, daje vedeti, da je konec blizu. Ustanovni člani in vodja zasedbe, Leif Edling, je svoji matični skupini prižgal grmado, a iz njenega pogorišča se je dvignila majhna iskra zlobe zaradi katere ogenj tli naprej. Nepričakovano je prvič bruhnil letošnjega septembra z malo ploščo Moonhorse, vso svojo moč pa kaže na prvencu Avatarium.
Novopečena švedska zasedba je z delom začela pred manj kot letom dni pa je rezultat že tu, a če na hitro pogledamo člane skupine, kaj drugega od njih tudi ni bilo pričakovati. Edling (Candlemass, Krux) je k sodelovanju povabil stare mačke švedske metal scene – na kitari se mu je pridružil Marcus Jidell (Evergrey, ex-Royal Hunt), za bobne se je usedel Lars Sköld (Tiamat), po črno belih tipkah pa udriha Carl Westholm (Jupiter Society, Krux). Izkušeni glasbeniki torej sestavljajo Avatarium, popolna uganka pa je bilo ime vokalist Jennie-Ann Smith za katero je to prva (znana) zasedba sploh.
Nekaj bojazni, da bo Jennie-Ann žvrgolela kot operetna diva je bilo, a Edling znova potrdi, da njegovo izkušeno uho ne zna grešiti. Prvenec Avatarium je namreč čista odisejada prvinskega, vrhunskega doom metala, ki je blizu bridkosti, bolečini, žalosti in trpljenju grmade iz katere je vzplamenel nov ogenj ter ga obenem presegel in preoblikoval. Če so bili Candlemass za doom revolucija, so Avatarium njegova evolucija. Na svojem debiju zasedba do obisti izkoristi in pred nas razpre vse temačne značilnosti dooma – melanholijo, rušilne rife in zloveščo atmosfero, a jih obenem ovije v debelo plast še neslišanega. Avatarium briljantno lebdijo med tradicionalnim doom metalom, vplivi (psihedeličnega) rocka šestdesetih in sedemdesetih ter stoner rocka. A kljub temu Edling ostaja nenadrkljiv, Avatarium niso zgolj še ena stoner skupina, ki jih je danes kot trave, temveč zasedba, ki spretno krmari med uničujoče masivnim zvokom doom metala in psihedelično, »gotsko« atmosfero.
Edling in Jidell najdeta v navidezni preprostosti veliko kompleksnosti. Brnenje njunih rifov je mogočno in s svojim veličastnim mid-tempom ruši vse pred seboj. Njuno preteče rifanje pelje naravnost v obup, ki se čudovito sklada s hipnotičnim vokalom izjemne Smithove. Prav ona je tista, ki Avatarium dvigne na nov nivo, njen sirenski vokal še poudari psihedelično in okultno naravo besedil, s sijajno interpretacijo pa skupini doda vpliv zasedb kot sta Rainbow in Jethro Tull ter njunih vokalistov (mestoma predvsem na Dia!). Smithova s svojim senzualnim vokalom pravzaprav kar kliče k mesenemu poželenju in če se je v komu reinkarnirala Janis Joplin potem je to gotovo Jennie-Ann. Le da je ta zmožna mnogo večje širine, jasnosti in moči. Smithova z izjemno glasovno predstavo pričara cel spekter bolečih čustev, ki jih drobeča lepota Jidellovih kitarskih potez ponese na povsem drug nivo zaznavanja. Westholm pa z ravno pravšnjo mero klaviatur, teremina in melotrona zloveščo in strašljivo mero le še poudari.
Avatarium je vsekakor eno najlepših in nepričakovanih presenečenj letošnjega leta. Leif Edling z novo zasedbo nadaljuje pot, ki jo je začrtal s Candlemass, a v njej do popolnosti združi zlovešča, morbidna besedila, kotaleč se uničujoč doom, klasični rock in gotsko atmosferiko Type O Negative.
na vrh