Angra: Aurora Consurgens

"Aurora Consurgens" je definitvno drugačen album od "Temple Of Shadows". Navdahnjen je s staro knjigo, ki jo je napisal Sv. Tomaž Akvinski. To knjigo naj bi uporabljal denimo Jung za vzpostavljanje povezav med sanjami in različnimi duševnimi stanji. Album ob tem ne nosi koncepta. Vsaka izmed skladb albuma "Aurora Consurgens" se ukvarja z izbranim stanjem, le enim izmed mnogih duševnih stanj posameznika. Že, če samo preletimo naslove skladb, ni težko ugotoviti katera med njimi se denimo ukvarja s težnjami k izvršitvi samomora, s shizofrenijo, z manično depresijo, sociopatijo,… Angra ostajajo z "Aurora Consurgens" strogo prepoznavni v svoji niši, hkrati pa ponujajo nekoliko drugačen album, skozi katerega seva mnogo več obskurnega pridiha, kot doslej. Podzavest je polna črnih misli!

Album zanimivo ne poseduje niti ene tipične epske "straight bewtween your teeth" power metalske himne, ki bi nosila potencial hita, ali skladbe, katero si lahko kadarkoli odžvižgaš. S tem se je pohvalil lahko praktično sleherni Angra album do "Aurora Consurgens". Tokrat bombastičnosti vžigan na prvo žogo skozi "power metal drive" ni moč začutiti. Presenečenje je že sam vokalni pristop Edu Falaschija, ki se na albumu začrtano drži smernic nižje intoniranih leg. Enega uho parajočega vriska ni zaznati na plošči! Tudi glede na udarnost v osnovi power metal produkcije albuma, se kompleksni elementi sprva nekoliko potuhnejo, a večkrat ko se spraviš poslušat album, vse večjo težo dobivajo, slika se izpolnjuje. In ob koncu ugotoviš, da so skladbe mnogo bolj kompleksno grajene, kot na ploščah "Rebirth" (2001) ali "Temple Of Shadows" (2004), če se osredotočimo le na albume skupine novega tisočletja. Po zahtevnosti gre za enega najtežje osvojljivih albumov, kar jih je skupina izdala v svoji karieri. Smešno je dejstvo, da ob poslušanju na prvo žogo človek tega ne more takoj očitneje zaznati, kajti najbolj poslušljiv dejavnik, ki poslušalci najprej potrka na uho, so ravno melodične kitarske harmonije, ki jih je tudi to pot vse polno, te pa so značilne za šablono klasičnega melodičnega metala in "power metala". To je album, ki zahteva čas, da zleze pod kožo. Nenadnih ritmičnih obratov in "kontraritmično" lomljenih preklopov kar mrgoli na njem.

Produkcija je udarna in riffing je čvrst in dominanten. Seveda si Angre brez brazilskih etno folk ritmov, "podritmov" in ostalih prepoznavnih melodičnih elementov južnoamerišega kasteljanskega temperamenta ni mogoče predstavljati. To je vselej dajalo skupini dobrodošel pečat edinstvenosti in prepoznavnosti. Tudi tokrat Angra niso pozabili nanje. So Near So Far je denimo Carolina IV., v dozoreli, za deset let starejši, podobi. Kitarski dvojec Loureiro in Bittencourt, sta znova prvovrstna atrakcija albuma in njuno dovršeno delo kitar, nasploh po stopnji medsebojne uigranosti kvalitativnega standarda, katerega podobne skupine še dolgo ne bodo osvojile, znova jemlje dih. Peklensko pikanje preko riffov, kar so podedovali od Helloween in izpilili do popolnosti! Igranje ekstremne hitrosti v kombinaciji s prvovrstnim občutkom za melodijo! Paganini na elektriko! Vse je odeto v kompleksno komponento barvite palete ritmične raznolikosti, ki daje Angri prepoznaven intelekt, atmosferičnost pa je zagotovljena znova z dodatkom smelo izbranih orkestralnih aranžmajev, ki intelekt skupine le nadgrajujejo. Angra potrjujejo svoje vešče mojstrstvo in album dobiva dodaten velik plus, ob dejstvu, da je vsa ta kompleksnost združena v rokah skupine znova na način, da fluidnost albuma ni prizadeta niti na eni sami samcati točki, čeprav je album prežet z nekaterimi najbolj strmoglavimi eksperimentalnimi pobegi ritem linije in same kitarske "furioznosti", ki prejšnjih Angra albumov nikdar ni tako obsežno zaznamovala. Eden tipičnih tovrstnih komadov tega prefinjenega združevanja na novi plošči je Window To Nowhere.

"Aurora Consurgens" je najbolj zrel Angra album doslej in njegova izdaja najlepši možen način, s katerim je skupina obeležila 15. obletnico svojega obstoja. Angra dokazujejo, da jim idej s katerim lahko še vedno šokirajo svoje zveste privržence, kot tudi ostali glasbeni svet, nikakor še ne misli zmanjkati.