Ob prihodu novega tisočletja so Asia pod vodstvom nadebudnega dueta Geoff Downes (klaviature) in John Payne (vokal, bas kitara in kitara) doživeli to kar si večina izmed njihovih privržencev ne bi drznila pomisliti niti v najbolj divjih sanjah, saj so ustvarili enega izmed vrhuncev studijske kariere ter album, ki je po kakovosti povsem enakovreden legendarnemu, istoimenskemu prvencu iz leta 1982, v nekaterih segmentih pa ga celo prekaša. "Aura" je bil bržkone poslednji Asia album, ki je nadaljeval trend poimenovanja sleherne nove izdaje s črko a kot začetnico naslova plošče. Brez dvoma je predstavljal vrhunec dolgoletnega kaljenja kultnega dueta, ki je z vsako novo izdajo v devetdesetih uspel ohranjati čudovito melodično rockovsko tradicijo skupine, pognano na žlahtnih prog rockovskih koreninah s katero so v zlatih letih osvajali stadione kot za stavo, obenem pa nadaljeval z bogatenjem njihove celotne zvočne slike s premetenim in pogostokrat nadvse subtilnim vnosom nekaterih inovativnih idej, katere bi se zlahka lahko poimenovalo kot progresivne.
Na "Aura" sta se Downes in Payne več kot očitno odločila vnovič zaliti progresivno rockovske korenine skupine, saj album odlikujejo številni večplastni ritmi in zanimivi, pogostokrat nepredvidljivi prehodi skozi posamezne sekcije znotraj kompozicij, na njem pa se nahaja tudi naslovni inštrumental, ki predstavlja enega izmed prog rockovskih vrhuncev v zgodovini skupine. Tako kot že mnogokrat poprej sta morala Downes in Payne pred začetkom snemanja poiskati nekatere povsem nove inštrumentalne sodelavce, saj sta bila poleg dolgoletnega bobnarja Michaela Sturgisa edina preostala glasbenika od ekipe, ki je posnela odlični predhodni album "Arena" (1995), ki bo najbolj ostal v spominu zaradi zanimivega eksperimentiranja z elementi svetovne glasbe.
Novačenje zunanjih glasbenikov se jima je tokrat več kot bogato obrestovalo. Na njun poziv so se odzvala številna laskava imena med katerimi so se nahajali tudi nekateri najbolj cenjeni priložnostni glasbeniki na svetu. Med njimi so izstopali nič manj kot trije priložnostni kitaristi s povsem različnimi slogi igranja, kar je bistveno pripomoglo, da je vsak izmed njih posamezni skladbi na albumu vtisnil nekaj prepoznavnega iz svoje bogate zakladnice kitarskih trikov. Poleg ustanovnega člana Stevea "gospoda sove" Howea (Yes) za katerega je bilo to prvo vnovično sodelovanje s skupino od izida albuma "Aqua" (1992) sta Downes in Payne uspela prejeti kitarske usluge s strani Pata Thralla, še enega nekdanjega Asia kitarista, ter Iana Crichtona, kitarista legendarne kanadske progresivno rockovske skupine Saga. Omeniti je treba tudi mladega Guthrieja Govana, ki se je izkazal za veliko odkritje in kasneje za nekaj let postal stalen član skupine.
Kot da to že ne bi bilo dovolj za zgodbo o uspehu, sta uspela zagotoviti razmah kompleksnih ritem linij, ki so bile plod uspešnega sodelovanja z bas kitarskim velemojstrom Tonyem Levinom (King Crimson, Peter Gabriel), da o plejadi vrhunskih priložnostnih bobnarjev niti ne govorimo. Mikeu Sturgisu so se za bobnarskim stolčkom pridružila takšna bobnarska imena kot so Vinnie Colaiuta (ex-Frank Zappa, ex-Sting in cel kup raznih priložnostnih sodelovanj), Simon Phillips (ex-Toto in cela množica priložnostnih sodelovanj) ter Chris Slade (najbolj znan kot nekdanji član Manfred Mann's Eartband, Uriah Heep in AC/DC). Slednji se je skupini za nekaj let pridružil tudi kot stalni član.
Produkcija v režiji skupine in Simona Hanharta, kateri je imel do tedaj bogate izkušnje z delom z različnimi znamenitimi izvajalci, tako iz melodičnega kot progresivnega rocka pa tudi popa (med drugim je sodeloval z Davidom Bowiejem, Bryanom Adamsom, Marillion, Areno in Saxon), je fantastična ter skupini zagotavlja izjemno živ in bogat zvok ob katerem se lahko oblizujejo številni sladokusci.
Sleherna skladba na albumu je posebno poglavje zase in si zasluži številne superlative, kar je zares veličasten podvig. Uvodna poslastica "Awake" je prežeta z mogočno energijo in eteričnim vzdušjem, ki sicer vseskozi odlikuje ta sijajni album. Downesove prefinjene sintetizatorske linije tvorijo imenitno zvočno kuliso za Payneov vokal, kateri doseže vrhunec z buditeljskim refrenom. Elegantna vpeljava spremljevalnih vokalov in bogati ritmični okraski samo še povečajo magijo te fantastične skladbe, ki bi lahko že s samim sporočilom v nekem drugem času, neki drugačni kulturi, nedvomno postala mega hit. Power balada "Wherever You Are" igra vlogo tradicionalnega Asia hibrida med svojevrstno melanholiko, epsko romantiko in energičnim buditeljstvom, ki poslušalca presneto hitro hipnotizira z refrenom ter predvsem z nenadnim prehodom v stopnjujočo zaključno sekcijo, kjer se osrednji verz na epski način večkrat ponovi.
"Ready to Go Home" je še ena izvrstna AOR balada, ki jo odlikujejo izjemni aranžmaji in Payneova imenitna vokalna predstava. "The Last Time" je prežeta z buditeljskim, zmagoslavnim refrenom, medtem ko je v ozadju moč slišati Howeove značilne "Apalači" kitarske finese, ki v navezi z Downesovimi klaviaturskimi umetninami skladbi dodajajo pridih mistične skrivnostnosti. "Forgive Me" poleg mogočnega romantičnega patosa, ki vrhunec vnovič doživi v epskem refrenu, odlikuje izobilje raznolikih ritmov na bazi svetovne glasbe. Omeniti je treba, da so besedila na visoki ravni in ponekod vsebujejo celo nekatera globoka sporočila, kar pomeni, da v njih ni zaznati niti kančka skladkobnosti ali nepotrebne patetike, ki pogostokrat tareta številne sorodne AOR skupine.
"Kings of the Day" ter "On the Coldest Day in Hell" sta zmagoslavna primerka umetelnega prelivanja segmentov melodičnega rocka in art rocka v najboljši tradiciji Payne era Asie, le da obe kompoziciji še dodatno obogatijo s številnimi kitarskimi in ritmičnimi okraski s strani prestižnih gostov, ki vodijo v nekatere nadvse zanimive inštrumentalne sekcije. Dramatični ep "Free" je po zaslugi dolžine, kompleksnosti in liričnega sporočila brez dvoma osrednja skladba albuma. Sočni aranžmaji, pompozno vzdušje, razvejane inštrumentalne sekcije in nepričakovani časovni prehodi jo iztesajo v pravcato art rockovsko mojstrovino. "You Are the Stranger" je še en potenten AOR zažigalec, kjer še posebno godijo fine teksture sintetizatorjev, ki ustvarjajo elegantno simfonično valovanje ter barvita etno ritmika. Payneov vokalni razpon, še posebno sam način izražanja čustev, je kot ponavadi vreden vsega občudovanja. Na "The Longest Night" prideta do izraza izjemna dramatika in dinamika med posameznimi aranžmaji, ki doživijo kohezijo v mogočnem refrenu. Downes tako kot ponavadi zagotavlja hipnotično romantiko s svojimi pretanjenim smislom za subtilno simfoniko.
Vrhunec albuma pa predstavlja naslovni inštrumental, kjer se v sladostrastno prog rockovsko kohezijo zlijejo prav vsi najboljši aranžerski in ritmični elementi s strani stalnih članov skupine ter gostujočih imenitnežev. V skladu s svojim nazivom je ta mojstrovina prepojena s pristno orientalsko avro, katero srka prek umetelnega kombiniranja pentatoničnih ritmičnih lestvic ter elegantnih klavirskih aranžmajev. Levinove razgibane bas linije ter raznolika etno tolkala se zapodijo v čudoviti ples, medtem ko kitarske linije zagotavljajo srce parajočo melanholiko. Vmesne teksture električnega klavirja so položene ravno na pravšnja mesta, da prijetno usklajujejo energični ritmični karneval, ki je glavni razlog za navdušenje slehernega progresivno rockovskega gurmana. Morda je bl prav to tisti trenutek njihove kariere, ko so se Asia najbolj očitno in globoko priklonili svojim progresivno rockovskim koreninam.
"Aura" je v vseh pogledih fantastičen album in vrhunec obdobja z Johnom Payneom, kateri se je zgodil v času, ko jih je večina dolgoletnih privržencev, predvsem zaradi nenehnih menjav, že praktično odpisala, čeprav so z vsako novo izdajo v devetdesetih potrjevali, da se počasi dvigujejo proti stari formi kot relevantni združevalci melodično rockovske romantike in progresivno rockovskega pustolovstva. Kdo ve, morda je pri vsem skupaj nekoliko pomagala tudi vrnitev Rogerja Deana kot avtorja naslovnice. Stara mačka sta na "Aura" uspela najti tisto pravo formulo, ki zagotavlja zadovoljstvo tako starih kot novejših privržencev, obenem pa Asio uspešno preporodi ter pripravi na izzive 21. stoletja. Morda je še najbolj prepričljiv podatek zakaj je "Aura" album, ki ne sme manjkati na polici vsakega glasbenega ljubitelja s širokim glasbenim spektrom ta, da gre za njihov edini izdelek, ki se lahko po kakovosti upravičeno kosa z legendarnim prvencem in je najboljši izdelek skupine iz Payneovega obdobja.
na vrh