Ameriški progresivno rockovski prvoborci Kansas so z nastopom osemdesetih končali svoje klasično obdobje v katerem so ustvarili nekaj izjemnih albumov vrhunskega art rocka. Vpliv slednjih na razvoj progresivno rockovskega revitalizma devetdesetih in progresivnega metala je nezanemarljiv in ga je mogoče čutiti še danes. Njihova svojstvena in tehnicistično visoko profilirana oblika arena rocka številnih simfoničnih manir je z "Audio-Visions" vzela večletno slovo in se, kljub nekaterim kasnejšim, dobronamernim poskusom obnovitve klasičnega zvoka, nikoli več vrnila na tisto raven iz zlatih let skupine. Zlahka bi se lahko reklo, da se je njihov razvoj v smislu progresivno rockovskega avanturizma končal s tem albumom, čeprav bi nekateri to prelomnico postavili za še kakšno leto nazaj.
V skladu s tedanjimi glasbenimi trendi so se Kansas na "Audio-Visions" še izdatneje prilagodili potrebam AOR radijskih valov, čeprav (še) niso popolnoma obrnili hrbet svoji simfonično prog rockovski zapuščini, katero je moč občudovati na vseh svetlejših trenutkih tega s tranzicijskega vidika dokaj zanimivega, a v primerjavi z vsemi njihovimi dosežki iz sedemdesetih, razmeroma povprečnega albuma. "Audio-Visions" je dandanes bržkone najbolj znan po tem, da je za več kot dvajset let, vse do albuma "Somewhere to Elsewhere" (2002), predstavljal poslednjo sodelovanje nosilnega Kansas skladateljsko-inštrumentalnega dvojca, katerega sta utelešala kitarski virtuoz Kerry Livgren ter odlični pevec in občasni klaviaturist Steve Walsh. Tako kot ponavadi je Walsh poskrbel za avtorstvo kompaktnejših, trdo rockovskih stvaritev, medtem ko je Livgren nadaljeval svojo zavezanost epskim, simfonično rockovskim antemom in power baladam.
V nasprotju s super uspešnimi art rockovskimi vrstniki ala Journey in Styx se Kansas na "Audio-Visions" niso začeli leviti v neutolažljive lomilce dekliških src, temveč v pristne evangeličanske pridigarje, tako da je stvar osebne presoje ali je bila to boljša izbira. Značilna ameriška patetika jim sicer nikoli ni bila tuja, a so jo do tedaj znotraj besedil nekako uspeli ohranjati v meri dobrega okusa, tudi prek svoje zavezanosti britanski šoli progresivnega rocka. Glavni "krivec" za to, da so skoraj vsa njihova besedila postala hvalnice božji zveličavnosti, ni bil nihče drug kot Kerry Livgren, kateri se je v tem času iz strastnega mistika prelevil v na novo rojenega krščanskega gorečneža. Pod svoj vpliv je sčasoma dobil tudi basista Davea Hopea, kateri je po odhodu iz skupine celo postal evangeličanski pastor. Vsi člani seveda niso bili navdušeni nad oznanjanjem božje besede in dejstvom, da se je Kansas začelo vse bolj povezovati s t.i. krščanskim rockom. Steve Walsh je imel največ težav z interpretacijo tovrstne evangeličanske poezije, kar nazorno kaže njegova precej pavšalna izvedba balade "Hold On", sicer edinega očitnega primerka verske gorečnosti. Njegov odnos z Livgrenom se je zaradi vsiljevanja verskih prepričanj poslabšal do te mere, da se je po izidu tega albuma odločil za odhod in ustanovitev lastne skupine Streets.
Kansas so na "Audio-Visions" svoje zvokovne silnice še izdatneje okrepili v prid melodično trdo rockovskih antemov in power balad ter pri tem zadržali svojo značilno arena rockovsko pompoznost. Vsi AOR zagrizenci se nad "Audio-Visions" ne bi smeli prav nič pritoževati, saj album ponuja izdatno mero visoko melodičnega šarma, medtem, ko je progoljubcem gotovo precej manj zanimiv, saj so strukture posameznih skladb na čelu s simfoničnimi aranžmaji postale zaznavno enostavnejše glede na njihove pretekle standarde. Robby Steinhardt, briljantni violinist in občasni pevec je imel to pot zaznavno manj prostora za svoje godalne podvige, kar je poleg izpostavljenosti vsakodnevnemu verskemu fanatizmu s strani dveh dolgoletnih glasbenih soborcev botrovalo k njegovemu vse večjemu nezadovoljstvu s statusom v skupini ter kasnejšemu (začasnemu) odhodu. Simfonika je znotraj njihovega izrazoslovja začela dobivati vse manjšo vlogo, kar za njihov karakteristični zvok resnično ni moglo imeti najboljših posledic.
No, kljub temu, da to ni bila več skupina, ki bi še lahko pomembno krojila usodo progresivnega rocka osemdesetih, je na albumu moč najti nekaj briljantnih stvaritev, ki so na ravni umetnin iz njihovih zlatih let. Prva izmed njih je že uvodni ep "Relentless", kateri v skladu z njihovo tradicijo predstavlja izjemno močan uvod v album. Obenem gre za eno zadnjih Kansas klasik s Steveom Walshom na vokalu. To je ena izmed tistih stvaritev na kateri se lahko nazorno zaznana dejstvo, da so Kansas postavili močne temelje dandanes popularnemu glasbenemu žanru, katerega imenujemo progresivni metal. Dramatični in izvirni trdo rockovski rif je izpostavljen v ospredje, medtem ko ne manjkajo števili epski aranžmaji, ki lepo skrbijo za ustrezno dinamičnost. Vse to povezuje odlično Walshovo petje s poudarkom na dramatičnem melodično rockovskem refrenu.
S pompoznim "Anything for You" ob pravem trenutku umirijo tempo in vnesejo ščepec zvočne subtilnosti. Ta stvaritev vsebuje nekaj zanimivih aranžmajev, čeprav po ničemer ne izstopa iz njihovega ustvarjalnega opusa. Patetika prvinske ameriške šole z vso močjo zasije na ljubezenski baladi "Hold On", katera je nastala kot evangeličanska oda Livgrenovi ženi. Ta baladeskni sirup spada med njihove bolj znane in priljubljene balade, čeprav me osebno nikakor ne prepriča. Poleg precej neokusnega besedila v Walshevem petju ni zaznati tiste iskrenosti, kakršno se lahko občuduje denimo na nesmrtnem "Dust in the Wind". "Loner" in "Got to Rock On" sta tipična Walsheva trda rockerja, bazirana na temperamentnih kitarskih rifih in izdatni vokalni energičnosti, kar pomeni, da po ničemer ne izstopata.
Na pompoznem hladno vojnem epu "Curtain of Iron" se za trenutek spet prebudi njihov klasični simfo prog rockovski zvok. Ta Steinhardtov "zvezdniški trenutek" vsebuje sočne godalne aranžmaje in dramatični pevski prispevek v režiji legendarnega violinista, čeprav ne predstavlja nikakršen presežek, saj gre za slabo prikrit poskus stvaritve naslednika klasike "Cheyenne Anthem". Bolj prepričljivo izpade "Don't Open Your Eyes", kateri predstavlja odličen primerek pompoznega simfo prog rocka z dramatičnimi, gotsko obarvanimi aranžmaji na violini, katere so položil na do konca navit tempo v režiji bobnarskega mojstra Phila Eharta. Žal je to ena izmed redkih skladb na albumu, kjer celotna skupina zveni navdahnjeno in s polno močjo sodeluje pri grajenju izjemnega vzdušja.
"No One Together" je imeniten Livgrenov simfo prog ep in poleg "Relentless" edina skladba na albumu, katera si povsem upravičeno zasluži status Kansas klasike. Način na katerega postopno gradijo dramatično vzdušje, tehnicistična pretencioznost in pretočnost med epskimi aranžmaji je ves čas na zavidljivi ravni, kar pomeni, da bi se lahko ta stvaritev zlahka nahajala na katerem koli izmed njihovih klasičnih albumov iz sedemdesetih. "No Room for a Stranger" je povsem povprečna trdo rockovska stvaritev, katera sicer vsebuje nekaj zanimivih inštrumentalnih vložkov, a se nikamor ne razvije, saj ves čas ohranja isti, precej dolgočasen motiv. Zaključni "Back Door" pa je po drugi strani razmeroma zanimiva melodično rockovska power balada z zapeljivo osrednjo melodijo, mogočnimi večglasji ter okusnimi godalnimi aranžmaji. Za prijetno presenečenje poskrbi tudi zaključni keltski aranžma na klaviaturah.
"Audio-Visions" tudi dandanes zbuja precej mešane občutke, saj je na njem moč najti ogromno neizkoriščenega potenciala za prepričljivejše prog rockovske manevre, kar ga zlahka dela za najšibkejši izdelek klasične Kansas zasedbe. Dokler je delovala skladateljska naveza Walsh-Livgren so bili Kansas sicer še vedno zmožni občasno poseči po prog rockovskih zvezdah, a po drugi strani se na "Audio-Visions" zlahka občuti, da skupina kot celota s srcem ni bila več pri stvari, kar se pozna na njegovi kvalitativni konsistentnosti. S prihodom Walsheve pevske zamenjave Johna Elefanteja, še enega na novo rojenega kristjana po Livgrenovem okusu, so Kansas dokončno zakorakali v krščansko pridigarski AOR. Daleč od tega, da je bilo to obdobje slabo, vsaj s strogega muzikalnega vidika, če že ne besedil, a žal še zdaleč ni odsevalo tiste prave duše te skupine, katera je od nekdaj temeljila na skladateljskem partnerstvu med Walshem in Livgrenom.
na vrh