V letu 2010 se bodo v življenju Slipknotov postavili novi mejniki, nevidne, a poglobljene črte, ki jih bo nemogoče kdajkoli povsem preiti ter vzpostaviti popolno novo ravnovesje - enostavno po smrti basista Paula Graya je čas obstal in tega sta se zavedla tudi pevec Corey Taylor in kitarist Jim Root. Ker se je glavna arterija kreativne agresije vsaj začasno zaprla, je po štirih letih, odkar so izdali s strani kritikov ter publike dobro sprejeto ploščo Come What (Ever) May, vnovič napočil čas, da se k življenju ter izganjanju demonov bolečine ter poslavljanja prikliče skupino Stone Sour.
Izvorni greh ali pa izvir, iz katerega sta se v glasbeni svet povila tako Corey kot Jim Root, je bil od nekdaj nagnjen in bližje bolj komercialnemu zvoku ter bolj običajnim definicijam rocka. Ta sektor eksploatacije različnih, bolj melanholičnih in bolj mehko zvenečih alternativnih viž, je rezerviran tokrat nekrologu ter poklonu v spomin na preminulega dušnega brata ter enega gonilnih osnovnih delcev zamaskirane devetke. Če so Slipknot metal, potem so Stone Sour bolj alternativna rockerska vzporednica, v kateri si lahko da Corey duška pri iskanju mehkejšega tkiva svoje duše. Pred leti je bil Stone Sour varen pristan ter zatočišče pred krvi in brutale željne množice, odkar pa so maske padle, je postal Stone Sour prav tako oblegan tempelj glasbenega čaščenja, tako je Audio Secrecy bolj v javnosti zašepetana skrivnost kot nekaj povsem anonimnega ter popolnoma intimnega, komercializacija ter vnovčenje solza bolečine pa je, roko na srce, zelo popoidna zmes visokooktanskih rifov ter bolj lahkotnega, ušesom prijaznejšega melosa. Stone Sour zvenijo kot skupina z epskim zvokom, javna eksibicija žalovanja pa postane lahko prav enostavno odrska poza, ki bi znala marsikaterega zapriseženega Slipknot "Maggota" prej odbiti kot omrežiti ter spraviti ihtečega v stanje sreče in zamaknjenosti, a pustimo tovrstne špekulacije zaenkrat ob strani.
Na prvi posluh je Audio Secrecy zelo lepo sproducirana plošča, ki vas z vsemi štirinajstimi ter tremi dodatnimi specialno dodanimi skladbami vodi po dušnem in vsaj v navedbah v knjižici zapisanih vrsticah popolnoma iskrenih stanjih slovesa ter žalovanja za Paulom Grayom. Prvo, kar zbode v oči ter vas popolnoma navduši, je itredna produkcija, ki jo je tokrat "zakrivil" Nick Raskulinecz, ki je doslej najboljše ter tisto glasbeno najvišje iztisnil že iz Rushov, Velvet Revolverjev, Danziga ter njegove glasbene alianse, iz Deftonesov ter glasbene persone non grate Marilyna Mansona in še malega morja drugih. Je potrebno dodati, da je Nick Raskulinecz doslej okiten tudi z Grammyjem in številnimi drugimi priznanji? Stone Sour so z vstopom v neshvillski Blackbird studio pristali le na najboljše in tretji v nizu dosedanjih desantov je namenjen popolni dominaciji nad konkurenco. Plošča je atmosferična, zasičena s sladkobnimi in neustavljivimi navali popolnih rifov, lirika nepoboljšljivega ter vedno perfekcionističnega despota mikrofona Coreya Taylorja pa je dovršena v vseh detaljih. Plasti glasbenega in izpovednega so debele in post grungersko popolne, na albumu pa težko najdete trenutek nesmiselnih mašil. Audio Secrecy je namreč, kar se tega tiče, popolnoma brez odvečnih maščob, nepotrebne navlake, domala preveč popolna kozmetična brezhibnost pa ponuja tako težke rife kot senzualno akustiko. Osrednja os vsega je neverjeten kitarski zvok dvojca Root - Rand, na katerega se prav mastno lepi ritmična sekcija basista Shawna Economakija ter bobnarskega despota Roya "Ratta" Mayorge. Corey Taylor je glavni motor te divje zveri in v svojem krotenju mikrofona ter izžemanja glasilk prispeva k temu, da album brez zadržkov srkate od začetka dalje. Otvoritveni instrumentalij Audio Secrecy s svojim klavirskim minimalizmom zastavi bolj temačno plat tega, kar se bo na plošči razvilo do končnega platoja. Presunljivih par ponavljajočih tonov se spne v bombastični uvod skladba Mission Statement, ki s slipknotovskim tempom ter bobnarskimi udarci ter strupeno nalezljivim refrenom, toksičnost pa veje tudi iz sleherne pore tudi po sledenju niti dalje. Na skladbi Digital (Did You Tell) se postavi kot kriterij sprejemljivega le standard najboljšega. Besede slovesa so namenjene minljivosti, brutalnemu dejstvu življenja, da si danes tu, že jutri pa te lahko ni več. Kriza srednjih let ali le spoznanje, da ni nič več samoumevno in da ni nihče neuničljiv ter neminljiv? Bolj umirjeno ter po doslej slišanem "mehkocurno" zveni osladno, a smiselno nadaljevanje skladbe Say You'll Haunt Me, skoraj alanis-morissetovsko akustično nadaljevanje skladbe Dying pa povzroči domala stanje sladkorne bolezni. Namesto injekcije insulina pa prejmete malce bolj metalno materijo spevnega in himničnega komada Let's Be Honest, po še težjem ter bolj ostrozobem komadu Unfinished pa smo zopet v stanju redčenja v akustiki. Nikakor ne govorimo o nizkoproračunski zadevi, saj je Hesitate nedvomno pravi material za prižiganje tisočerih vžigalnikov na fetsivalih (če so notranje dvorane ter manjši klubi bolj ognjevarstveno nevarni ...). Kerozin na plamene teh vžigalnikov prilije komad Nylon 6/6, ki se s slipknotovksimi kirurškimi prijemi ter komercialnimi spevi zabije v male možgane. Sinusoida melanholije se povrne s tenkočutnim lepljenjem bolečine v mozaik sivine in črno-belih podob skladbe Miracles, mojstrovina komada Pieces pa se nadaljuje na nickelbackovskih definicijah alternative. The Bitter End zveni kot manjkajoči komad skupine Slipknot, saj se v besu vokalov ter kitarskih kanonadah vsaj na trenutke tako prekleto jasno zalesketajo podobe odrske katarze metalskega alter ega, a se Stone Sour, kot bi se želeli slepiti ali popolnoma diferencirati od te bolj nasilne entitete, zatečejo vnovič k rafiniranemu zvoku baladaste skladbe Imperfect. Redni del običajne izdaje se sklene s čutno meditacijo skladbe Threadbare. Obžalovanje, strte podobe uresničenih sanj ter izgubljenih sopotnikov dobi tankočutni vel mrtvaške tančice, ki pa je vezena popoidno. Na posebni izdaji plošče pa se parabola še nadaljuje. In to v visokih obratih hiperenergične mantre skladbe Hate Not Gone, akustične plejade baladnih standardov komada Anna ter udarnem finalu skladbe Home Again.
Audio Secrecy je izreden obrtniški izdelek, ki premore vse kvalitete dobre ter izjemno poslušljive plošče. Rockerska peterka se je odločila prepihati stare ventile ter bolečini navkljub nadaljevati z iskanjem svojega vrelca ustvarjalnosti. Stone Sour so, kot zmehčani odmev dogajanjem na velikih pklenskih frontah maskirane sence Slipknotov. Audio Secrecy je kot tretji v nizu res izjemna plošča in slovo od Paula Graya je zapakirano v lepo zveneč paket skladb. Edini pomislek, ki se ga le stežka znebim, je dejstvo, da bi bilo bol higienično, če bi se Grayevemu spominu poklonili z glasbo člani Slipknotov. Parabola vzponov in padcev, kovinske ostrine ter bombažnih poljubov sentimentalne akustike je nedvomno temnejša kot na predhodnjih Stone Sour izletih v neznano. Prekosili so predhodnika, a je nivo iskrenosti ter udarnosti istoimenskega prvenca žal še nepresežen. Morda pa jim to v četrto le uspe. Motečih dejavnikov ter izgovorov na "osrednjo" zaposlitev v Slipknot niti Root niti Taylor, žal, nimata več ...
na vrh