Magma: Attahk

Attahk je po Udu Wudu naslednji album, ki ne nadaljuje zgodbe iz planeta Kobaia. Nekatera dela so sicer postavljena na ta namišljen planet, a vendarle nsio mišljena kot del obsežnejšega opusa. Na tem albumu se je Vander raje posvetil bolj konvencionalnemu načinu skladanja in bolj standardnim idejnim zasnovam. Pesmi kot so Dondai, Maahnt in Lirik se res odvijajo na Kobaia, tudi ostale skladbe so zapete v Vanderjevem namišljenem jeziku, a kljub temu se je skladatelj oddaljil od zastavljene filozofije.

Eden tistih povezovalnih elementov med tem izdelkom in tistimi znanimi deli, ki so del večjega opusa, je naslovnica. To je oblikoval znameniti H. R. Giger, ki je znan predvsem po tem, da je zasnoval naslovnico albuma Brain Salad Surgery zasedbe Emerson, Lake and Palmer, prav tako pa je tudi zasnoval lik Osmega Potnika (Alien) v filmih s Sigourney Weaver. Na Attahk sta upodobljena dva "debeluščka", s sponkama za sončna očala. Gre za tipična prebivalca (morda vojaka) planeta Kobaia, ki sčasoma postaneta velika prijatelja (ime jima je Ourgon in Gorgo), njune avanture pa so opisane tudi v Lirik Necronomicus Kant.

Mnogi ljudje so menili, da se je z Udu Wudu začela Magmina pot navzdol. Glede Udu Wudu in Merci bi se strinjal, a Attahk, ki je bil vmes, je popravil vtis. Attahk je nekoliko nenavaden album tudi za Magmine privržence in prav zato se mnogim ni zdel tako dober. Osebno mi je Attahk eden najljubših albumov in ga z veseljem še vedno pogosto poslušam.

Po dolgem času se je za producentsko mizo usedel nekdanji član in producent Laurent Thibault. Njegova prisotnost je kar opazna pri zvoku, ker je namreč ta nekoliko bolj čist kot poprej. Več je poudarka na basu in vokalih, a tudi ostali inštrumenti niso zanemarjeni. Tudi to da albumu nek edinstven značaj, ker produkcijsko zveni drugače kot predhodniki. Ne bom trdil, da je Thibault boljši producent od Gomelskega, vsak ima preprosto svoj pristop.

Album se začne s precej netipičnim fusionom, a kaj kmalu se priključijo vokali in slika je spet podobna tisti stari Magmi. Sodeluje tudi klavir, ki poleg električnega brata doda fusionu še klasičen pridih. Na vokalih prevladuje Vander, medtem ko sta žena Stella in Klaus v ozadju. Če poznate Vanderjev vokal in vam ni všeč, vam že kar takoj povem, da vam ta skladba in album ne bosta všeč, saj Vander prevladuje. Prav tako Vander v tem uvodu pokaže, da je morda njegov bobnarski slog skoraj bolj primeren za jazz kot pa za skoraj klasično glasbo na nekaterih prejšnjih albumih, vendar pa je dejstvo, da lahko igra več slogov le dokaz, da gre za izjemnega glasbenika. Pri jazzu se pač lahko bolj izživlja in izkaže.
Spiritual je Magmina različica ameriškega gospela. Vander vnese v gospel jazz, klasiko in svoj unikaten vokal in tako znova tvori nekaj izvirnega.
Po Kohntarkoszu, se na Rinde prvič opazi tudi vzhodnjaški vpliv. Tudi sam podnaslov (Eastern Song) opozarja za kakšno vrsto glasbe bo šlo. Predvsem se čutijo japonski in kitajski vplivi, čeprav so tako lepo vključeni v celoto, da so v mešanici klasike in roka skoraj neopazni.
Ob zaključku prvega dela albuma je na vrsti še ena odlična skladba, ki je sicer nekoliko bolj odštekana in eksperimentalna kot drugače. Veliko je vokalnih eksperimentov skoraj Zappovskih razsežnosti, ki ob fusion podlagi izpadejo zelo zanimivo – skoraj kot dodaten inštrument (trobenta) in ne glas.
Maahnt nadaljuje z nekaterimi bolj eksperimentalnimi vidiki, sliši se celo neko kruljenje in riganje. Za zasedbo, ki veliko vlaga v estetiko glasbe je to kar drzna poteza. Sicer pa ko se eksperimenti končajo, gre kompozicija spet v bolj fusion in klasične vode. Izjemen tempo (kot na uvodni skladbi in Lirik) je tukaj ponovno ključen.
Sledi ljubezenska oda s podnaslovom To An Eternal Love (Večni Ljubezni), kjer Vander na klasične motive prepleta svoj raznovrsten vokal, od lepega tenorja do čutnega falzeta. Na koncu se klavirju priključi tudi dokaj netipičen inštrument – Chamberlin, ki doda še večji simfoničen učinek. Magma je sicer raje uporabljala klavirje, a na tem in prejšnjem albumu se je že čutil pritok sintetizatorjev, sedaj pa še sorodnika mogočnega mellotrona.
Nono je še ena skladba, na kateri lahko vidimo veliko sorodnosti s simfonično glasbo, to velja še posebej za instrumentalni del, kjer sintetizatorji ustvarijo čudovit soničen spektakel skoraj religioznih razsežnosti.

Attahk je album, kjer prevladujejo bogati vokali. Glavno vlogo ima tokrat sam šef, Christian Vander. Meni osebno on spada med najboljše vokaliste nasploh, vendar pa je mnogim njegov stil zoprn. Bolje,da se prepričate, če vam njegov slog ustreza, preden kupite kakšen album. Na tem izdelku so njegovi vokalni eksperimenti še posebej opazni. Vključi skoraj vse svoje trike – od vriskanja, falzeta, do "normalnega" petja. Stella in Klaus imata bolj stranske vloge, vendar pa so te tako prefinjeno izpeljanje, da sta nepogrešljiva na tem albumu. Klaus še posebej izvrsto opravi nalogo na Nono, ob enem redkih solo vokalnih nastopov. Poleg vokalov so tu sveda še drugi inštrumenti. Bas je tokrat še bolj jazzovski in doneč. Mnogokrat igra več basov naenkrat in včasih se celo sliši kot da bi šlo za kitaro. Ta inštrument tukaj ne tvori le ritmične podlage, temveč je včasih tudi vodilni člen. Klaviature na tem albumu so zelo razkošne in raznolike. Uporabljajo se razne vrste klavirjev, sintetizatorjev, Chamberlin... Pripomorejo, da kombinacija fusiona, klasike, rocka in opere zazveni še bolj bogato in sveže. Občasno se pojavijo tudi trobila, ki zopet (po MDK) doprinesejo bojevniško vzdušje, kot je tudi primerno za album s takšnim naslovom. Bobnanje samega šefa je ponovno vrhunsko. Fusion mu ustreza ravno tako kot klasika, rock in še kakšen drug žanr. Ni ga opravka, ki ga gospod Vander ne bi mogel storiti. Tu me je še bolj prepričal, da je res eden najboljših bobnarjev nasploh.

Vanderjev način skladanja je tukaj opazno bolj tipičen. Ni dolgih repetitivnih napevov, skladbe so precej bolj dinamične in energične. Ker so pesmi precej kratke, se v tem omejenem času zgodi več kot v istem času na kakšnih drugih Magminih stvaritvah. Gre tudi za izdelek, ki od vseh albumov v glasbo vpleta največ raznovrstnih elementov, od vzhodne glasbe, gospela, avantgarde, simfoničnega rocka, kot tudi do obvezne opere, klasike in jazz-rocka. Torej gre za nekakšno nasprotje – bolj navadne rock strukture v kombinaciji s perspektivnimi aranžmaji, ki so polni novih vplivov.

Z albumom Attahk je Magma ustvarila še eden izdelek, ki je precej drugačen od prejšnjih. Veliko je jazz-rocka, seveda je veliko tudi še klasike in opere, brez katerih Vander pač ne more. Gre za album, ki je že zaradi samih krajših in bolj melodičnih skladb z bolj preprostimi strukturami nekoliko bolj dosegljiv. Po drugi strani pa je zaradi mnogih vokalnih (in drugih) eksperimentov album, ki bo mnoge odvrnil. Vander je pač razmišljal le o tem, da bi ustvaril izdelek, s katerim bo sam zadovoljen. Saj to je vendar namen prave umetnosti – da ustvariš nekaj kar bo potešilo tebe in ne nekaj kar bo zadovoljilo tiste, ki so se že navadili na nek določen slog iz tvoje preteklosti. Brez kompromisov, brez meja, le neizprosen napad na čute. Attahk!