Satan so klasično ime na heavy metalski prižnici sveta. Po vrnitvi na sceno leta 2013 s fenomenalnim albumom »Life Sentence« (kariera skupine je bila venomer zelo turblulentna, z neprestanimi menjavami in celo začasnimi spremembami imena skupine), zadržuje tudi novi album »Atom by Atom« izjemno navdahnjenost.
»Atom by Atom« je naphan s kopico izjemnih riffovskih rešitev, ki s svojo kreativno podoživetostjo in svežino v malhi generičnih stvaritev novih časov pravzaprav več kot prijetno presenečajo. Pravzaprav to niti ni čudno. Satan sodijo v ligo bendov, ki so razvojna iztočnica žanrskih sfer metala, zlasti kasnejšega thrash in speed metala. Dvojec Steve Ramsey (ustanovni član skupine in sicer profesor kitare na glasbeni šoli) ter njegov kompanjon Russ Tippins generira izredno serijo domiselne komponistične zabele. Temeljni riffi izdelane karizme se skozi motive večkrat prelevijo v harmonizirano trzanje preko riffov, so deležni implementacije dodatnih kitarskih okraskov, o srednjih instrumentalnih delih niti ne gre posebej izgubljati besed, saj so pletivo izrednega solističnega navezovanja dveh kitar med njunim skladnim dialogom.
Satan so hitri in ekstremno nabrušeni. In časi se za skupino niso spremenili. Na novem albumu galopirajo z nezmanjšano intenziteto, ki je avtentično prenesena na novi album iz zgodnjega obdobja osemdesetih. Bolj starošolsko in retro od tega kar ponuja »Atom by Atom« v letu 2015 pravzaprav ne gre. Že njihov klasični album »Court in the Act« (1983) je bil pravi znanilec ekstremno hitrostnih časov, ki jih je diktiral prihod kasnejših skupin (na čelu z Metallico) – le te so se pečale s še bolj peklensko hitrimi ritmičnimi in riffovskimi rešitvami.
Energija, ki jo seva ta album je mračna, zlobnikava, apokaliptična, skorajda okultna. Produkcija je garažno živa, umazana, začuti se prav tisti moment preloma sedemdesetih na osemdeseta, ko je pojav punka močno vplival na zgodnje heavy metal zasedbe (njihov zvok) in na samo gibanje NWOBHM. Album zadržuje zvok predhodnika »Life Sentence«, kar je zelo, zelo dobro. Bolj avtentično in pristno ne gre. In več kot očitno je znova spoznanje, da lahko v novi dobi spravijo skupaj tak album le zreli in izkušeni glasbeni mački, ki so skozi leta zadržali tovrstno filozofijo popolne glasbene samoniklosti. Tudi trenutki večje spevnosti, recimo momenti, ki bi lahko zadišali po bombastiki, kot je srednja instrumentalna modulacija (zlasti vokalne zborovske harmonije) v uničujoči zaključni točki albuma The Fall Of Persephone, ne prevzemajo goriščnice. Albumu poveljuje strupena kitarska fraza avtentične stare šole metala, prežeta z enkratnimi solističnimi eskapadami, komadi pa so kot kompozicije sestavljeni tudi iz več vodilnih motivov (v tem oziru pripelje album do vrhunca prav zaključna The Fall Of Persephone).
Prepomembni element, ki zagotavlja unikatno formo tega albuma pa je seveda tudi vokal Briana Rossa. Možakar, ki ga ljubitelji NWOBHM scene (in zgodovine skupine Metallica) poznate kot prvo grlo zasedbe Blitzkrieg (ti so nastopili v sklopu letošnje izdaje festivala Metaldays v Tolminu), ohranja izjemno vokalno moč in vokalni razpon s katerim s peresno lahkoto dosega ekstremna višavja na kar opozori že njegov otvoritveni »scream« na albumu!
Satan dokazujejo z albumom »Atom by Atom«, da v njih vre mladostniški zagon in kreativna svežina. »Atom by Atom« lahko razglasimo za enega najboljših albumov na metalskem prizorišču (ne glede na podžanr) v letošnjem letu, njegova retro narava in absolutna avtentična glasbena karizma, pa je garant zimzelenosti, ki se je bo navzel album skozi čas. Če bi nastal ta izdelek v osemdesetih, bi veljal danes za eno od klasik klasičnega metala. Brez rešpekta in le na vso moč. Vsaka sekunda albuma seva veliko srčnost oziroma kar neiztrohnjeno srčnost teh legend klasičnega britanskega metala.
na vrh