Biti legendarna zasedba, ki je vplivala na nastanek celega žanra in se po letih, celo desetletjih mirovanja vrnila med žive ni lahko. Feni bodo tak bend vedno sodili le po kultnem statusu, ki si ga je prislužil s to ali ono ploščo in pričakovali nemogoče, skupina pa lahko ob taki vrnitvi izzveni le kot nostalgični sprehod po preteklosti in ostane v začaranem krogu preigravanja »best-of« hitov. Če želi ponovno zaživeti mora svoje novo življenje v končni fazi vedno potrditi z novim materialom. Do tega prej kot slej tudi pride pa naj bendi sprva še tako vneto trdijo, da nove plošča ne bo. Iz lera so se tako v zadnjih letih premaknili Forbidden, pa Carcass, celo Faith No More napovedujejo novi album. Tudi pionirji gothenburškega zvoka At the Gates so trdili, da novega albuma ne bo, pa je po njihovi zadnji izdaji, kultnem Slaughter of the Soul (1995), izid njihovega come-backa, At War With Reality, tik pred vrati. Ima bend po devetnajstletni studijski tišini sploh še kaj za povedati? Je tak bend sploh še lahko relevanten? Carcass so lani s Surgical Steel dokazali, da je to še kako mogoče. Pa At the Gates?
At War With Reality pozdravi z zloveščim citatom iz dela Sobre Heroes y Tumbas (O junakih in grobnicah) argentinskega pisatelja Ernesta Sabata, ki ga v španščini recitira Anton Reisenegger (Lindbergov kolega v Lock Up in kitarist čilskih Criminal):
Prvič: Bog ne obstaja.
Drugič: Bog obstaja in je podlež.
Tretjič: Bog obstaja, a včasih spi: njegove nočne more so naš obstoj.
Četrtič: Bog obstaja, a ima dostop do norosti, te norosti so naš obstoj.
Petič: Bog ni vseprisoten, ne more biti povsod. Včasih je odsoten, v drugih svetovih, v drugih stvareh.
Šestič: Bog je ubog zlodej s težavami, ki jih s svojo močjo ne more rešiti. Proti snovi se bori kot se umetnik bori proti svojemu delu. Včasih postane Goya, a v glavnem je katastrofa.
Sedmič: Boga je pred nastankom zgodovine porazil princ teme in ga spremenil v domnevnega zlodeja in ga s tem dvojno diskreditiral, saj naj bi bil Bog stvarnik tega groznega stvarstva.
Ko se po intru odvrti prvi komad Death And the Labyrinth je kristalno jasno. At the Gates niso »nostalgia act«, temveč bend, ki po skorajda dvajsetletni studijski tišini z At War With Reality upraviči svoj kultni status in ga le še potrdi in utrdi. Odgovori na vprašanja, ki smo si jih zastavljali vse od napovedi albuma – Bo sploh dober? Bodo At the Gates zmogli upraviči gromozanska pričakovanja? Bomo dobili Slaughter of the Soul 2? – se spišejo sami. At War With Reality je izjemen, At the Gates niso klonili pod pritiskom in novi album ni zgolj SOTS 2. Stilsko seveda gre za nekakšno logično evolucijsko nadaljevanje od točke na kateri se je zgodovina At the Gates prvič ustavila in bi najlažje vzporednice res iskali prav s Slaughter of the Soul in Terminal Spirit Disease, a je AWWR mnogo več kot le to. Je album, ki se ne sramuje zapuščine na kateri je bil zgrajen, pravzaprav nadaljuje zgodbo tam, kjer se je končala, a v sebi skriva številne nianse, ki segajo vse do With Fear I Kiss the Burning Darkness in hkrati At the Gates predstavlja v novi, prerojeni in, če hočete, moderni luči.
Zvočna plat albuma je namreč naravnosti osupljiva, produkcija Fredrika Nordströma je živa zver, ki iz polnih pljuč bruha definicijo gothenburškega zvoka: fantastično dinamiko, kotalečo in grmečo se ritem sekcijo ter kot skalpel ostre rife. Gothenburški pionirji vsem, ki že dvajset let skušajo zveneti kot SOTS, kot oče sinu, pokažejo kje delajo napake. Iskrenju kitarske naveze Björler/Larsson vseh petinštirideset minut ni konca, njuni rifi so mogočni in raznoliki, zdi se celo, da proti koncu album namesto usihanja še z večjo lahkotnostjo pritisnejo na plin. A pravzaprav AWWR niti ni preveč hitra plošča, saj fantje najbolj lomastijo predvsem v temačni srednji hitrosti, ki je polna gomazeče, strašljive in mogočne melodike. V prvi vrsti je zanjo kriva psihotična rifaža in počasnejši, a zato toliko bolj melodični solo deli, ki so premišljeni do obisti in umeščeni točno tja kjer jim je mesto. Globoka, razdelana in mračna atmosfera, katere nosilci so strašeči rifi, še najbolj spomni na With Fear I Kiss the Burning Darkness, a zveni z rušilno produkcijo mnogo bolj prepričljivo in intenzivno. Glavni krivec za to je, poleg sekljanja in rožljanja kitarskih strun, vsekakor izjemno prepričljivi Lindberg, ki še vedno poseduje enega najbolj srditih in karizmatičnih vokalov v death metalu. Njegovo strupeno bljuvanje v roki z gorečim rifanjem še vedno predstavlja eno najbolj unikatnih navez v death metalu, tokrat še toliko bolj zaradi zrelosti in razločnosti bljuvajočega Tompinega vokala, ki v glasbo briljantno vnese svoja najboljša besedila do sedaj. Ta so poetična in polna simbolike, ki jo je navdihnila literarna zvrst magičnega realizma, na katerim sicer temelji celotni koncept albuma.
Je AWWR boljši kot SOTS? Menim, da je to napačno vprašanje. At the Gates ne izumljajo ničesar novega. Tega niti ne rabijo, saj so melodični death metal že izumili, At War With Reality pa je prava šolska lekcija, kako mora ta zveneti. At the Gates prav vsem, ki že dvajset let skušajo kopirati SOTS pokažejo, kako se stvarem streže. Z At War With Reality At the Gates svoje legendarne, nesmrtne zapuščine niso očrnili, temveč jo nadgradili. Novi album deluje kot obred s katerim je med žive znova priklican starošolski duh gothenburškega death metala, a z novim srcem, ki utripa z brezmadežnim zvokom in mojstrskim talentom za pisanje komadov. Z At War With Reality smo dobili točno tisto za kar smo po tihem upali, da bomo, a se v resnici bali, da ne bomo. Enega najmočnejših kandidatov za album leta z neskončno vrednostjo ponovnega predvajanja! Dobrodošli nazaj At the Gates!
At the Gates se bodo v sklopu evropske turneje na kateri bodo predstavljali At War With Reality nam najbližje ustavili 14.12.2014 v dunajski Areni!
na vrh