Deveti studijski album nemških Blind Guardian! Ste jih kaj pogrešali? Štiri leta po "A Twist in The Myth"! Očitno je, da fantje še naprej ohranjajo delavni bioritem izdaje albumov na vsake štiri leta. Od leta 1998 oziroma izdaje albuma "Nightfall In Middle Earth" dalje! Torej ohranjajo formo. Delavno gotovo! Kaj pa ustvarjalno?
Predhodnik novega albuma "A Twist In The Myth" je, kot se za pedigre takšne skupine spodobi, zelo kakovosten izdelek. Vendar pa ne več tako navdušujoč ob svojem izidu, kot je to veljalo za vse njegove starejše brate. Postregel je z več neposrednosti in trivialnosti (ter zategadelj posledične predvidljivosti) glede na izjemni predhodnik "A Night At The Opera" (2002), s katerim so si sami Blind Guardian postavili obeležje, ki ga bo po kakovosti težko še kdaj preseči.
"At The Edge Of Time" pa je album, ki se albumu "A Night At The Opera" več kot dostojno približa. Še več. Prav nesramno ga izziva. Znova 10 skladb, vsaka izmed njih zaključena celota, ki ne skopari z bogastvom sporočil v verzih. Mistika, prigode in pustolovščine neodkritih svetov, ki čakajo na vse radovedne, na vstopnih točkah dimenzijskih vrat, ki jih morate seveda poiskati sami. "At The Edge Of Time" je nov album, ki nosi tako prepričljivo atmosfero, da moraš storit le eno. Nadeti slušalke, izgnati misli, se pravi izklopiti um in ratio ter se prosto prepustiti plutju, da naredi glasba vse zate! Blind Guardian ostajajo z novim albumom še naprej nedotakljivi mojstri, ki s svojo smelo voljo, kljubovanjem, neusahljivo raziskovalno žilico ne popuščajo v svojem glasbenem vizionarstvu edinstvene pridige s katero nas razvajajo že več kot 20. let.
Novi album je znova mojstrovina. Brez dlake na jeziku. Mojstrovina na katero ne bo upravičeno ponosna le skupina, pač pa se bodo vanjo nepovratno zaljubili prav vsi oboževalci ter vsi ljubitelji glasbe s prirojenim čutom za sledenje perfektno oblikovani melodični spevnosti, naphane z večdelnimi harmonijami in motivsko sočnostjo, ki skozi vrtoglavost obratov prehodnih pasaž niti za trenutek ne izgublja glasbene kompaktnosti in rdeče niti. To je znana in ustoličena obrt "Guardian gravure klasicizma", kjer si znova spretno in brez ustvarjalnih omejitev podajata roki orkestralno simfonični princip z dometom evro power metala.
Najmočnejša trenutka novega albuma sta ravno prva skladba Sacred Worlds in zaključna Wheel Of Time, ki v svoji motivski razgibanosti, z nenadnim obratom razpoloženjskih stanj, valovito epsko bombastiko in maksimalnim izkoristkom razporeditve vseh glasbenih gradnikov v harmonično popolno zmes, dregata ob značaj mini simfonije, kot je And Then There Was Silence predhodnega albuma. Evociranje energije "A Night At The Opera" pa je z nami sicer preko celih 64. minut novega albuma! Tu je (pričakovana) folk zgibanka Curse My Name, ki se odlično prileže nekje na sredini albuma in predrami poslušalca iz viharja razbeljene metalske udarnosti. Trenutek sprostitve metalskih silnic je pričaran skozi nadaljevanje tudi v skladbi War Of The Thrones, ki je zložena in aranžirana po vzoru kakšne Harvest Of Sorrow (refren!). Organsko naravnani pletež večdelnih harmonij te skladbe, ki mu poveljuje unikatni rezek vokalni pristop Hansija Kürscha, ne prinaša niti za hip občutka oguljenosti, kopiranja preteklih dejanj ali občutka, da je pred nami mašilo, ki stremi po goli zapolnitvi minutaže albuma. Naj posplošim. Niti ena sekunda ni odvečna na "At The Edge Of Time".
Značaj unitkatne Blind Guardian pridige ostaja tudi tokrat docela nedotaknjen. Vse zaščitne znamke so znova z nami! Blind Guardian niso nikdar sloveli po bravuroznosti virtuoznih glasbenih akrobacij posameznikov. Atraktivnost so si pridobivali vselej zaradi složnosti in nekakšnega "bratstva", ki sta bili vselej garant tega, da so vsi fantje v pisanju materiala umerjeni na enako ustvarjalno frekvenco in se tako odlično sporazumevajo med seboj v dialogu kreiranja skladb. Novi album ni le rekapitulacija že povedanega s strani Blind Guardian. Smela kombinatorika vodilnih motivov razodeva, da je zasedba ohranila v svoji kreativnosti duhovitost, iskrivost, navdahnjenost in svežino! Vsekakor je treba tukaj upoštevati dejstvo, da novi album ne doprinaša k novemu razvojnemu koraku navzgor. Svežina, ki jo poosebljajo v svojem izrazoslovju dovršene skladbe, je tista bistvena značilnost Blind Guardian poante, ki nam garantira, da se Blind Guardian še niso prelevili v stare godrnjave prdce, pač pa se v njihovem ožilju pretaka še vedno neukročena ustvarjalna srž visokega artističnega dometa. Da. Brez zavor lahko govorimo to pot o drugem delu (oziroma nadaljevanju) albuma "A Night At The Opera". Ko sem že načel stavek o "razvojnem koraku navzgor", je to letelo zlasti na asociacijo preteklih dejanj skupine skozi devetdeseta leta. Novi album namreč ne prinaša razvojnega preskoka, kot ga je recimo "Tales From The Twilight World", potem ko je nasledil album "Follow The Blind", ali še bolj nazorno redosledje ustvarjalnega preskoka na višji nivo med izdajama "Somewhere Far Beyond" in "Imaginations From The Other Side", pač pa ohranja ustvarjalno izrazni domet visoko kakovostnega nivoja "A Night At The Opera". Album ponuja 10. drugačnih skladb, ki evocirajo energijo omenjenega predhodnika in to je dovolj, da lahko govorimo o novi Blind Guardian mojstrovini.
Izpostaviti velja tudi nekatere težko ulovljive pasaže, ki smo jim priča na novem albumu ob spremljanju petja Hansija Kürscha (npr. refrena skladb Tanelorn (into the void) ter A Voice In The Dark). To leti na rovaš jemanja najvišjih pevskih leg, ohranjanju moči, poudarjanju melodičnega principa in s tem potrjevanju pevčeve avtoritativnosti in suverenosti. Glede na momente skrhanosti, ki jih je potrdil Hansijev vokal med našimi nedavnimi obiski Blind Guardian koncertov, je to nadvse lepa in nadebudna ugotovitev.
Album razganja od visoke dinamike, mnogoterih vzdušij in že omenjene zvočne in slogovne perfekcije. Naj poudarim tudi odlično moderno zasnovano produkcijo, ki ohranja element živosti, obenem pa preudarno razporeja silnice zvočne razporeditve v popolno harmonično ravnovesje, ki celostno izkorišča razpoložljiv spekter zvočne slike. Tako je sleherni trenutek albuma znova izredno prepričljiv v kreaciji edinstvenega Blind Guardian sveta, ki se mu boste lahko prepuščali še dolgo, dolgo časa. Novi album namreč ni lahek in glasbeno predvidljiv zalogaj. Zahteva več poslušanj, da se vodilni motivi oprimejo vaših ušes! To je še ena od opazk, ki garantira, da tudi tokrat ni prostora za samorepeticijo, kakršno srečujemo zadnja leta redno pri nemških power metal skupinah tipa Primal Fear, Grave Digger, Helloween, Iron Savior, ali smo jo pri Running Wild.
S takšno jedrnato vsebino in gravuro perfekcionizma glasbene dovršenosti, kot jo ponuja novi Blind Guardian izdelek, smo tako dobili prvega favorita za naj power metal album leta 2010. Da. Poleg albumov "To The Metal" in "Strings To A Web" rojakov Gamma Ray in Rage, sodi tale album brez premišljanja v ožji izbor najboljših studijskih izdelkov kar jih je in bo dal evro power metal v letošnjem letu. Ne stojite križem ušes, pač pa si privoščite najboljše. "At The Edge Of Time" je nov glasbeni diamant izpod rok spretne in utečene Blind Guardian kreativnosti, ki ne pozna izrazne praskice ter potrjuje, da ostaja ambicioznost še naprej neusahljivi vir izrazno-idejne iskrivosti najbolj imenitne power metal skupine na evropskih tleh!
na vrh