Velenjčan Tim Draksler je nase prvič konkretneje opozoril s solo prvencem Morbid Desire, še pred tem pa je krajši čas deloval v thrash zasedbah Decilence ter Interceptor. Draksler z Morbid Desire ni dolgo ostal v osami, kmalu je okrog sebe zbral enako misleče in ustanovil progresivno thrash zasedbo Cordura, ki je pred enim letom izdala ambiciozni studijski debi Astral Projection.
Ta je logično nadaljevanje tega, kar je Draksler počel na svojem solo prvencu, torej močno tehnično obarvanega thrash metala, ki ga mestoma nadgrajujejo elementi death metala in bogata atmosfera. A največja razlika se skriva drugje. Astral Projection namreč ni le zvokovna nadgradnja Morbid Desire, na višjo raven so potisnjeni predvsem aranžmaji, ki so tokrat mnogo bolj razdelani, kontrolirani in premišljeni. Če je Morbid Desire pestilo predvsem pomanjkanja samonadzora, saj so bile Drakslerjeve ideje kot Veliki pok raztreščene v preštevilne razlikujoče se smeri, je zgodba na Astral Projection mnogo bolj koherentna. Da ne bo pomote, še vedno gre za progresivni thrash metal, ki črpa iz zapuščine bendov kot so Forbidden, Watchtower, Anacrusis in Toxik. Pričakujte torej odtrgane rife, kompleksne jazzy strukture, številne spremembe tempa in ritma ter virtuozne kitarske solaže. Predvsem slednje so izpod Drakslerjevih prstov izjemne, saj niso narejene na prvo žogo, temveč so premišljene in zabeljene z raznolikimi pristopi.
Tudi drugje fantom idej ne zmanjka. Izvrstno se namreč ves čas prepletajo kitarske in bas linije, da so te ravno tako kompleksne kot kitarske pa se lepo razkaže v bas izletu v Binding of Immorality. Odlično so izpeljani tudi raznoliki rifi, ki pa marsikje ne pridejo povsem do izraza zaradi šibke produkcije (domišljeno staccato štopanje v Purging Impurity tako zveni kot zvok ob štekanju računalnika), nekoliko nerodno pa zvenijo tudi, sicer pestri in rušilni, bobni. Solidno svoje delo opravi tudi vokalist Cesar, a ga nadigra Nejc Heine, ki odkruli dva komada, tudi najboljšega Metamorphosis (z gostujočim solom Josha Christiana iz kultnih Toxik), ki ga odlikuje izjemna, zlovešča atmosfera. Čeprav ideja ni povsem napačna pa se v glavnem zaradi uporabe dveh povsem raznolikih vokalistov rdeča nit albuma pretrga in mestoma Astral Projection tudi zaradi tega zveni nekoliko preveč raztreščeno. Niha tudi kvaliteta komadov, zagon pa malenkost prekine tudi rahlo predolg inštrumental Without Boundaries, ki bi bolje deloval kot krajši most med dvema komadoma.
Astral Projection je kljub manjšim porodnim težavam obetajoč začetek, bend pa je v živo že dokazal, da deluje celo bolje kot na prvencu. Zanimivo bo slišati kaj bodo Cordura pripravili za novo studijsko ploščo, ki je trenutno že v nastajanju.
na vrh