"Astra" je tretji album AOR superskupine Asia in hkrati njihov poslednji poskus, da bi obnovili višave stare slave, ki jih je dosegel kultni prvenec iz leta 1982. Naskok na vrh radijskih valov se je popolnoma sfižil, saj so bili Asia do tedaj že precej bleda senca tiste slavne skupine, sestavljene iz progresivno rockovskih veljakov, ki je kot za šalo polnila stadione in ustvarjala hit za hitom. "Astra" je nazoren prerez nekoč visoko leteče skupine v artističnem zatonu in z redkimi opomini na to česa so bili zmožni v svoji originalni inkarnaciji.
Kreativni padec navzdol se je začel predvsem po odhodu kitarskega velemojstra Stevea Howea, kateri se je poslovil zaradi izjemno slabih odnosov s pevcem in basistom Johnom Wettonom. Po njegovem odhodu je bil termin superskupina le deloma upravičen. Howea je namreč zamenjal malo znani Mandy Meyer, nekdanji kitarist švicarske trdo rockovske skupine Krokus. Hard rocker Meyer, kateri v skupini ni zdržal več kot eno leto, je s seboj pripeljal popolnoma drugačen stil igranja od jazzerja Howea, kar je Wettonovi tedanji skladateljski viziji popolnoma odgovarjalo. Bolj trdo rockerska in kompaktnejša struktura posameznih skladb pa njegovemu "najboljšemu prijatelju" Howeu ni niti malo ležala, tako da je tudi na prigovarjanje založbe Geffen zavrnil vsakršno možno sodelovanje na albumu.
Po Meyerjevi zaslugi Asia do tedaj še nikoli niso zveneli tako udarno, kar se je skladalo z Wettonovimi načrti, da bi pritegnil tudi nekaj hair metalskega občestva. Pri tem je napravil račun brez krčmarja, saj je "Astra" naletel na izjemno medel odziv ter v marsičem vplival na (začasen) razpad skupine leta 1990. Večino stvaritev na albumu sta napisala Wetton in klaviaturist Geoff Downes ter s tem položila temelje dolgoletnega in uspešnega skladateljskega partnerstva. Glede na njuno in Palmerjevo skladateljsko in inštrumentalno reputacijo bi se lahko precej boljše odrezali od končnega, za njihove običajne razmere precej povprečnega rezultata, a pri pomanjkanju ustreznega navdiha in motivacije je bilo težko ustvariti kaj boljšega. Redka dobrodošla sprememba na boljše je bila ta, da so se besedila na "Astra" občutno manj oplajala na razno raznih ljubezenskih prigodah.
"Astra" ima sicer nekaj bleščečih trenutkov, ki opozorijo, da je bil Asia kolektiv še vedno sposoben kreiranja kvalitetnega melodičnega rocka, četudi bolj s trdo rockerskim kot prog rockerskim priokusom. Prva polovica albuma je zaznavno boljša od njegovega nadaljevanja, kjer se včasih zdi kot, da bi jim nenadoma pošlo goriva. Med redkimi skladbami na albumu, katere si še danes zaslužijo pozornost glasbenih sladokuscev in naslov Asia klasik, izstopa otvoritveni energetski katalizator "Go". Downesovemu uvodnemu tihožitju na orglah sledi dramatičen prehod v stopnjujočo sekcijo, kjer prevladujejo odločne kitarske pasaže. V ospredju je bombastični refren, ki se s svojo melodično neposrednostjo v trenutku zareže v slušne receptorje AOR gurmanov. Interakcija med uglajenimi sintetizatorskimi linijami in udarnimi rifi je odlično speljana skozi glavni motiv, medtem ko ritmično dinamiko vzdržujejo mogočni bobnarski prehodi. "Go" je bil ob izidu, tako ko večina Asia hitov, pospremljen s slikovitim videom z vročo robo bejbo sredi futurističnega okolja v glavni vlogi. Slednja je podobna liku z odlične naslovnice za katero je vnovič poskrbel sloviti Roger Dean.
Tudi power balada "Voice Of America" s svojim buditeljskim refrenom, navkljub obupno naivnemu, da ne rečem nerazumno tumpastemu besedilu v katerem se poveličuje moč "demokratičnega" medija, vsebuje tiste prepoznavne epsko-bombastične Asia faktorje in prefinjene inštrumentalne okraske zaradi katerih so si z leti pridobili večino oboževalcev. Lahko bi se reklo, da je ta solidna, a rahlo patetična stvaritev postala tudi standard kasnejših Wettonovih solo balad. "Hard On Me" je še en razmeroma zanimiv AOR spodbujevalec srčnega utripa, kjer za dražečo melodiko poskrbi izjemno speven refren v navezi z umetelno speljano interakcijo med trdo rockerskimi kitarskimi frazami in bombastičnimi sintetizatorskimi linijami. Romantični "Wishing" je skorajda stereotipična Wettonova balada, kjer vitez strtega srca plove med preprostimi kitarskimi frazami in melanholičnimi klaviaturskimi vložki.
Toliko bolj zanimiv je epski "Rock and Roll Dream", ki je eden redkih trenutkov, ko se za kratek čas osvetlijo prog rockovske korenine legendarnega tria. Hkrati gre morda celo za najboljšo stvaritev na albumu, kjer vrhunec nastopi z bombastični izhodom v epski refren. Ta odlični ep je dovolj dinamičen, da si zasluži vse simpatije ljubiteljev originalne inkarnacije skupine, obenem pa vsebuje tudi dovolj AOR fines, da je kljub njegovi dolžini skorajda sedmih minut precejšnje presenečenje, da ni doživel večjega odmeva na tedanjih radijskih valovih. Vmes se najde tudi dovolj prostora za odlično Meyerjevo solažo, medtem ko nekateri Downesovi klaviaturski motivi na čelu z epskimi orkestralnimi aranžmaji sodijo celo med najboljše v njegovi karieri. Enako bi se lahko reklo tudi za Wettonovo petje v katerega je vložil vso svojo karizmo in emocionalno avtoriteto.
Hladnovojni "Countdown to Zero" je precej povprečen primerek prepletanja trdo rockerskih kitarskih pasaž in novo valovskih sintetizatorskih linij. Poudarjeno mešanje sintetike, težko rockerske udarnosti in elektronskih vzorcev nekoliko potegne na nekatere kasnejše stvaritve nemških progresivcev Eloy. Za "Love Now Till Eternity" bi se lahko reklo, da gre za eno balado preveč, saj po kvaliteti prav v ničemer ne odstopa od obeh predhodnic. Izjema je večglasni refren z osladnim besedilom in "božičnim" motivom na klaviaturah. "Too Late" se opira predvsem na bombastične klaviaturske linije ter masivne bobnarske prihode, medtem ko je refren precej neizrazit. Vmesno eksperimentiranje z večglasji je komajda omembe vredno in v ničemer ne prispeva k izboljšanju vzdušja te povsem povprečne skladbe.
Power balada "Suspicion" s številnimi orkestralnimi motivi in stopnjujočo pevsko dramatiko veliko obeta, a na koncu ne uresniči svojega potenciala, saj ji manjka slikovit refren s čimer bi se lahko usidrala med Asia standarde. Zaključni ep "After the War" poskrbi za manjše prijetno presenečenje, saj navduši s poudarjeno ritmično dinamiko in nepričakovanimi prehodi med posameznimi motivi. Epsko vzdušje je podkrepljeno s Palmerjevimi ognjevitimi bobnarskim marši, udarnimi kitarskimi pasažami in subtilnimi harmonijami, medtem ko se v ozadju slišijo efekti nevihte. Obenem je ta stvaritev lep dokaz, da je v Wettonu in Donwnesu celo takrat še vedno tlela iskrica prog rockovskega eksperimentalizma.
"Astra" je nazoren odsev tedanjega artističnega in emocionalnega stanja članov slovite skupine, kateri je v tistem času že potekel rok trajanja. Dandanes album kot celota še zdaleč ne deluje tako napačno kot se je zdel ob izidu, ko je poskrbel za veliko razočaranje med številnimi privrženci, a marsikaj bi bilo lahko izpeljano veliko boljše, če bi bila prisotna ustrezna ustvarjalna vnema. Naslednja leta so bila za Asio obdobje nestabilnosti in nenehnih menjav članov zasedbe, zato ni bil nihče presenečen, ko so se leta 1990 odločili za (začasen) premor, razen morda nad tem, da so pod Wettonovim poveljstvom uspeli zdržati tako dolgo. Potem ko se je poslovil še Wetton so jim mnogi napovedali žalosten konec, a po prihodu pevca in basista Johna Paynea in Downesovemu prevzemu štafetne palice voditelja skupine, so se čudežno pobrali in vstopili v svojo novo ustvarjalno pomlad. Wetton se je v skupino vrnil šele leta 2006, ko je bila obnovljena klasična in najbolj priljubljena Asia zasedba.
na vrh