Krisiun: AssassiNation

Brazilijo verjetno vsi poznamo po karnevalu, sambi, reki, ki jo je "preplaval" naš dragi ultraplovec Strel in debelih zagorelih nemških turistih v tangicah, ki pecajo pomankljivo oblečene domorodke na Copacabani. Če pustimo stereotipe pa je Brazilija tudi država iz katere izhajajo Krisiun, ki so poleg Sepulture in Angre verjetno največji metalski izvozni produkt te države. Trio, ki ga sestavljajo bratje Kolesne (basist in vokalist Alex uporablja materin priimek Camargo) je v skoraj dvajsetih letih obstoja prerušil odre po celem svetu in z odličnim death metalom postal eno najbolj spoštovanih imen žanra. Leta 2006 so izdali album AssassiNation in ga posvetili prezgodaj umrlima Dimebagu Darrellu (Pantera, kitara) in Krzysztofu Raczkowskemu (Vader, bobni).

Že začetni komad Bloodcraft prikaže Krisiun v pravi luči in nas s prepoznavnim zvokom, rušilnimi ritmi, uničevalnimi bobni in agresivnimi vokali povede na dobre tričetrt ure dolgo pot trpljenja. Maxovo bobnanje je tipično death metalsko, torej polno blast-beatov in ultrazvočnega korakanja po dvojni stopalki in s tem tudi najbolj razočarujoč del albuma. AssassiNation je žal precej šablonska death metal plošča, ki ostaja v ozkih okvirih žanra in izven njih ne stopi niti za centimeter. A Krisiun niso nikoli veljali za bend, ki bi eksperimentiral temveč za bend, ki drvi po brutalnosti, agresivnost in hitrosti in to se jim je vse do tega albuma obrestovalo, AssassiNation pa tokrat pusti nekoliko grenak priokus. Samo bobnanje že tako ustvarja močan ritem zid, ki ga gradi še, sicer ne prav razločen, a solidno odigran bas, a ko tudi ritem kitara deluje le kot ritem sekcija celotna zvočna slika ostaja rahlo pusta. Moyses sicer odigra nekaj pestrih riffov in zanimivih solaž, ki spomnijo na kakšnih Morbid Angel, Slayer ali Vader, a večkrat se zdi, da so ti deli v komad uvrščeni bolj ali manj naključno. Vseeno pa večkrat presenetijo nizko spuščeni lick deli, sweepi s "pinch harmonicsi" in tremolo trzane linije, ki odstopajo od običajno kaotičnih death metalskih solaž, ki prekomerno zlorabljajo whammy ročico. Alex vokalne dolžnosti opravi odlično in hkrati zveni brutalno in razločno, več pozornosti pa bi lahko Krisiun namenili besedilom, ki tudi tokrat neusmiljeno udrihajo po organizirani religiji. Največja kritika albuma pa leti prav na preveliko podobnost med posameznimi komadi, ki se med seboj ne razlikujejo preveč in zato tudi težko ostanejo v spominu. Še najbolj iz enolične celote iztopa kratek tribal komad Summon, ki pa žal deluje bolj ali ne kot filler ter bonus komad v obliki odlično death metalizirane Motörhead priredbe Sweet Revenge.

Čeprav je AssassiNation verjetno še najslabši album v karieri brazilskih bratov, ki ne dosega originalnosti albumov death metal bendov kot sta npr. Nile ali Suffocation, ter ponudi kar nekoliko preveč klišejev pa je album vseeno odličen primerek kako mora zveneti pravi death metal.