Pojav skupine Asia še danes velja za enega najbolj kontroverznih dogodkov v povesti progresivnega rocka. Medtem ko njihov istoimenski prvenec med ljubitelji kvalitetnega melodičnega rocka velja za veliko zgodbo o uspehu, skovano nekje v nebesih, se marsikateri ljubitelj progresivnega rocka kuja nad njegovo komercialno prisrčnostjo ter pomanjkanjem eksperimentalno-pustolovskega duha.
Večina starejših progoljubcev je sicer sčasoma sprejela, da so bile njihove neuresničene fantazije o progresivno rockovski superskupini, ki bi tudi po komercialnem zatonu žanra nadaljevala z ustvarjanjem del v duhu zlatih 70-ih in s tem obudila zanimanje za padle velikane, za tisti čas nerealne, a še danes niso povsem odpustili gospodom Wettonu, Howeu, Palmerju in Downesu, se pravi štirim originalnim članom skupine, da so se odločili prilagoditi radijskim valovom "korporacijskih" 80-ih.
Od naštetih veljakov so v skladu z njihovim renomejem dolgoletnih prog rockovskih ikon pričakovali vse prej kot radiu prijazni melodični arena rock, kakršnega so s polno močjo demonstrirali že na istoimenskem prvencu na katerem se najde le malo prostora za razne inštrumentalno-eksperimentalne podvige. Vsi tisti, ki rojstva Asie niso imeli priložnosti doživeti z visoko letečimi pričakovanji pa se strinjajo, da se na njem nahaja lepo število odličnih AOR standardov, ki segajo od megalomanskih hitov do nekaterih manj profiliranih, art rockovsko začinjenih biserov na katerih inštrumentalne odlike posameznih glasbenikov zasijejo s polno močjo.
Za razumevanje, zakaj so Asia namesto prog rockovskih gigantov, postali melodično rockovski titani, je treba poznati preteklost posameznih članov skupine. Projekt oblikovanja progresivne super skupine se je začel že kmalu po (prvem) razpadu King Crimson leta 1974, ko je njihov nekdanji pevec in basist John Wetton poskusil združiti klaviaturista Ricka Wakemana (Yes, ex-Strawbs) in bobnarja Billa Bruforda (ex-Yes, King Crimson, koncertna verzija Genesis) v skupino British Bulldog. Iz te nakane na koncu ni bilo nič, saj se je Wakeman vmes odločil vrniti k Yes, vendar sta Wetton in Bruford v tem času uspela vnovačiti kitarista Allana Holdswortha (ex-Tempest, Nucleus, Soft Machine, Gong) in klaviaturista/violinista Eddieja Jobsona (ex-Curved Air, Roxy Music, Frank Zappa) za rojstvo kratkotrajne, a izvrstne prog rockovske superskupine UK.
Po razpadu UK so se vsi člani odpravili na samostojna pota. Večni rockovski nomad Wetton, ki je v svoji karieri poleg King Crimson sodeloval tudi s skupinami kot so Mogul Thrash, Family, Roxy Music, Uriah Heep in Wishbone Ash, je leta 1980, po krajši solo avanturi, skupaj z Wakemanom, južno-afriškim kitaristom Trevorjem Rabinom (kasneje Yes) in bobnarjem Carlom Palmerjem (ex-ELP) poskušal oblikovati novo superskupino, vendar se med njimi ni uspela razviti ustrezna ustvarjalna kemija.
Potem, ko je Wetton že skorajda vrgel puško v koruzo, se je skupaj s Palmerjem odzval na povabilo Johna Kalodnerja, šefa založbe A&M, kateri je postal glavni mentor oblikovanja novega zvezdniškega projekta. Kmalu zatem sta k sodelovanju pristopila še kitarist Steve Howe in klaviaturist Geoff Downes, katera sta zapustila potapljajočo barko skupine Yes (slednja se je, čudežno in nekoliko ironično, regenerirala po Rabinovem prihodu). Kalodnerju in Davidu Geffenu, šefu založbe Geffen, se je posrečilo združiti legendarne glasbenike, vsaj za nekaj časa obrzdati njihove močne individualne osebnosti ter spodbuditi potrebno ustvarjalno kemijo. Vsi nasprotniki t.i. korporacijskega rocka so s tem dobili močan argument za bojkot skupine, za ostale so se rodili eni največjih glasbenih herojev 80-ih.
Iz ambicioznega projekta iz katerega bi lahko nastala ena najlepših progresivno rockovskih pravljic se je razvil "zgolj" kvaliteten AOR band, veliko bolj prefinjen in manj posladkan od marsikaterih ameriških melodično rockovskih prvoborcev tipa Boston, Styx in Journey, a vseeno zelo dopadljiv za manj zahtevne glasbene poslušalce s priostrenim posluhom za hipnotično melodiko in buditeljske anteme. Najbolj bleščeč izmed njih je nedvomno razvpiti "Heat of the Moment", največji hit v povesti skupine in njihova reprezentativna skladba, katero po zaslugi nenehnega radijskega in TV predvajanja poznajo tudi vsi tisti, ki v življenju še nikoli niso slišali za predhodne skupine posameznih članov. Ta pošteno prežvečeni, a še vedno nadvse prijetni zimzeleni AOR standard, katerega odpre Howeov trdo rockovski rif vsebuje hipnotičen refren s katerim se poslušalec vrne nazaj v leto 1982. Odlično Wettonovo petje je opremljeno z buditeljskimi spremljevalnimi harmonijami ter hudomušnimi teksturami sintetizatorjev. Palmerjeva običajna, vrhunska bobnarska kombinatorika, tudi z uporabo zvoncev, zagotavlja izjemno ritmično živahnost, medtem ko si Howe ne more kaj, da ne bi ob zaključku postregel s svojo karakteristično, jazzovsko zabeljeno solažo. Od vseh melodično rockovskih slogovnih adaptacij najbolj fascinira, kako so znotraj svojega izrazoslovja uspeli disciplinirati večnega jazzerja Howea, kateri se je tu prvič v svoji karieri izraziteje oprijel nekaterih trdo rockerskih manir za katere ponavadi ni imel posluha.
Naslednji na daleč prepoznavni Asia ultra hit, katerega ni posebno na dolgo predstavljati, je odlična power balada "Only Time Will Tell" ob kateri se morebitnim nesrečnim zaljubljencem vselej orosijo oči. Ta standard odlikujejo jokajoče kitarske pasaže, pompozne plasti sintetizatorjev in mogočni bobnarski prehodi, medtem ko se Wetton izkaže v vlogi viteza razparanega srca. Po nežnem, baladesknem uvodu skladba pokaže energične zobe z umetelnim prehodom v antemični refren, kateri še dolgo noče uiti z ušes. Na "Sole Survivor" se prvič jasneje izkaže njihov posluh za izjemno inštrumentalno kombinatoriko. Buditeljski refren so uspeli posrečeno vplesti znotraj Howeovih običajnih visoko zvenečih kitarskih kapric ter bogate klaviaturske kombinatorike, kar zagotavlja stopnjevanje naraščajoče atmosfere.
Veseljaški "One Step Closer" s pomočjo uvodnega inštrumentalnega dela, kjer so hudomušne kitarske manire na pretanjen občutek prepletene z visoko zvenečimi teksturami sintetizatorjev, za kratek čas obudi spomin na zlata leta simfoničnega proga, nakar se v nadaljevanju izgradi zasvajajoča melodija. Tudi tu ne manjka pompozen refren v katerem so spremljevalne vokalne harmonije v produkciji nalašč močno izpostavljene, da ustvarijo buditeljsko atmosfero, tipično za arena rock. Art rockovski "Time Again" je prva nekoliko bolj eksperimentalna stvaritev, saj vsebuje vrsto nepričakovanih preobratov in solističnih inštrumentalnih okraskov. Poleg mogočnih trdo rockovskih trenutkov, kjer preseneča gospod Howe z razmeroma agresivnimi kitarskimi rifi, se lahko zasledi številne domiselne Palmerjeve ritmične okraske, kateri v navezi z večdelnimi sintetizatorskimi harmonijami vnašajo kar nekaj tiste pompoznosti, katera se je ponavadi zasledila pri ELP. Tudi Wettonov vokal tu prvič pokaže zobe, saj zveni neobičajno maščevalno, kot lahko zveni le vitez strtega srca.
Buditeljski "Wildest Dreams" je še eden razvpiti Asia standard, ki je svoje čase redno dominiral radijske valove. Ta zimzeleni mirovniški antem vsebuje temperamentno ritmično kombinatoriko in dramatične refren, katerega umirjajo prefinjene zavese sintetizatorjev. Vmes ne manjka nekaterih izvrstnih inštrumentalnih prebliskov na čelu s Howeovo solažo in Palmerjevim divjim marširanjem. "Without You" je še ena izvrstna power balada, katera vsebuje vrsto zanimivih inštrumentalnih podvigov. Nežno melodijo počasi izgradijo do prehoda v imeniten progresivno rockovski inštrumentalni motiv. Sčasoma znotraj vpletejo tudi melanholične, večdelne harmonije s katerimi do konca prepričajo, da se v srcih nikoli niso odpovedali svoji eksperimentalni preteklosti. "Cutting It Fine" je pristna poslastica za vse art rockovske zanesenjake. Romantično atmosfero dvignejo na višjo raven s pomočjo Howeovih tenkočutnih kitarskih podvigov in Palmerjevih uničujočih prehodov. Hipnotični refren vsebuje eno izmed Wettonovih najboljših pevskih predstav, medtem ko je simfonični zaključek čista klasika. Zaključna power balada "Here Comes the Feeling" je ena izmed bolj spregledanih stvaritev, ki si je šele z leti zagotovila status melodično rockovskega standarda. Znotraj pompozne melodike so ponovno na učinkovit način uspeli vnesti nekatere inštrumentalne trike s katerimi so zasloveli v svoji preteklosti. Vmesna Downesova solaža pa je v naslednjih letih več kot očitno vplivala na številne neo prog rockovske manire.
"Asia" je s svojimi za ušesa hitro nalezljivimi melodično rockovskimi hiti dosegel huronski uspeh, zlasti v Ameriki, kjer so postali eni izmed prvih herojev novorojenega MTV-ja ter si upravičeno prislužil status enega najuspešnejših albumov 80-ih. Z melodično rockovskega vidika gre nedvomno za enega izmed najbolj prefinjenih in tehnicistično dodelanih AOR albumov vseh časov s katerim so se veljaki eksperimentalne glasbe več kot izkazali v vlogi tvorcev hitro nalezljivih melodij za široko občestvo. Navkljub številnim radiu prijaznim motivom s katerimi so zlahka očarali manj zahtevno poslušalstvo, so na posameznih skladbah uspeli pustiti sledove svoje mogočne progresivno rockovse preteklosti. "Asia" je album, ki še danes pri mnogih glasbenih gurmanih zbuja silno mešane občutke, vsi pa se strinjajo v tem, da se mu ne more oporekati njegove izjemne muzikalne kvalitete.
Po mojem mnenju gre še vedno za njihov najboljši dosežek na katerem se jim je prvič (in zelo verjetno zadnjič) posrečilo, da so skupaj združili močne egote štirih glasbenih umetnikov v harmonično demonstracijo vrhunskega melodičnega rocka brez zaznavnih kvalitetnih nihanj med posameznimi kompozicijami. Kasneje so sicer sledili tudi bolj eksperimentalni albumi (zlasti sredi Payne ere, katera ima lepo število privržencev), ki so bili skorajda bližje art rocku kot AOR-u, a tista prava Asia ostaja utelešena v tem legendarnem prvencu s katerim so ključno vplivali na razvoj in oblikovanje nekaterih kultnih prog rockovskih skupin skozi 80-a, denimo Rabin era Yes, Emerson, Lake & Powell ter GTR.
na vrh