Grave: As Rapture Comes

Sedmi Grave studijski album je po vsej verjetnosti nosilec največje brutalnosti v primerjavi z vsem doslej izdanim studijskim materialom skupine. Če se človek ozre po današnji trendovski plovbi tovrstnih bendov izdaje njihovih plošč, se velikokrat zgodi, da so skladbe danes vse bolj razvlečene, brutalnost pa izgublja svoj pomen. In ravno brutalnost, tista šokantna reč, ki si jo človek ne zna in niti ne zmore glasbeno predstavljati dokler ne dobi tovrstne rakete naravnost v glavo preko death metal izkušnje, je tisto kar je ta žanr delal vselej tako privlačen.

"As Rapture Comes" je pravi napad "old school swedish death metal", vražje galopirajočih "blast beatov", prežet z bruhajočo intenziteto vratolomnega rifanja od začetka do konca plošče. Album tudi nosi veliko večjo stopnjo zrelosti in tehnične dovršenosti, kot njegovi starejši bratje, ki so izšli izpod znamke Grave, kar je nadvse dobrodošla in hvaležna kvaliteta, ki bo nagrajevala slehernega ljubitelja prvinskih kvalitet death metala. V zvočni sliki se "As Rapture Comes", izmed Grave albumov najlepše približa ravno njihovemu prvencu "Into The Grave", ki sodi še danes med enega najbolj zagriženih glorij skupine. Seveda, če mu dodamo zrelost in odličnost moderne čiste produkcije, ki ohranja potrebno živost, je novi album prava nadgradnja. Nadgradnja v smislu, da Grave ostajajo zvesti svojemu slogu in svoji glasbeni viziji preko dveh dekad pa vse do danes, zato so tudi smernice s prvencem povsem umestne.

"As Raputre Comes" je album, ki smrtno resno polni ušesa z "grozo" preko celotne minutaže, ob tem pa ponuja prepoznavnost skupine, ki si je uspela priigrati svoj lastni poker asov v karieri ali z drugimi besedami svojevrstno glasbeno nišo znotraj Stockholmske old school death metal scene. Ohranjanja tovrstnega spročila niso bili sposobni njihovi sorodni rojaki in to ne "prodane duše" In Flames, ki že dolgo prodajajo po domače povedano "navadno sranje", nadalje že davno pregoreli in izpeti At The Gates in denimo Entombed, ki že dolgo ponujajo danes v produkciji nekakšen zvok, ki še najbolj spominja na Motorhead. Vsekakor Grave ne ponujajao česa novega, a "As Rapture Comes opozarja, da švedska stara šola "death metala" še prekleto živo pobrcava naokrog. Počasi valeči strašljivo gomazeči ritmi neusmiljeno pretepajo in bičajo sleherni kvadratni centimeter kože tistega, ki jih skuša. Kitarski riffi spominjajo na bitje sodne ure neustavljivo in prevreto plazijo preko tega enkratnega dela bobnov. Žie detonacije nadzvočnih mašil dvojenag bnas pedala pa prežemajo album po dolgem in počes. Vokalni krulež pljuva kri neusmiljeno resnično! Growli prepričljivo naznanjajo, da se nezadržno bližamo popolni katarzični pogubi.

Najlepši primeri klasičnega Grave zvoka se impozantno znova prebujajo ter vabljivo ponujajo skozi skladbe Epic Obliteration, By Demons Breed, nadalje v odličnem dvominutnem riffu na izhodu naslovne skladbe As Rapture Comes, ki tudi zaključujejo ploščo in pa v Through Eternity. Grave so na novem albumu ponudili tudi duhovito priredbo radijske himne Them Bones (v izvirniku skladba skupine Alice In Chains), ki jo Grave v svojih rokah dobesedno uničijo in raztreščijo v prah in pepel z dvojnim bas pedalom in strupenim struženjem preko nasrženega kitarskega rifa, nastavljenega pred refren komada.

Kot omenjeno Grave ne izumljajo ničesar novega, pač pa s svojim albumom hvaležno opominjajo, da je pravi starokopitni "speak and spell" prvinski švedski death metal še vedno živ. Glasba pokopališč, bo prebudila prav vse trohneče prebivalce grobov in jih pognala pokonci v vrtinec divjih nagrobnih ritualov, ob katerih bodo znova dodobra zašklopotale njihove stare oguljene in oglodane kosti. In ni ga vraga, da se temu ritualu ne bi pridružili tudi vi skozi teh 40. minut izvorne rušilne death metalske erupcije. Hudič je dobil še eno strastno umazano posvetilo prepovedanih skušnjav in že veselo grize muhe v svojem smrdečem podzemnem brlogu!