Bayley, Blaze: As Live As It Gets

Priznati moram, da sem bil kar nemalo presenečen, ko sem zvedel da namerava Blaze Bayley, najbolj znan kot bivši pevec Iron Maiden in Wolfsbane, že po svojih prvih dveh studijskih ploščah "Silicon Messiah" (2000) in "Tenth Dimension" (2002), izdati dvojni koncertni album. Še posebno je to prišlo kot strela z jasnega po njegovih zdravstvenih težavah, ki niso obetale nič dobrega. Zato je še toliko bolj razveseljivo, da je Blazea ponovno moč slišati v dobri vokalni formi. Blaze je precej ambiciozno zastavil svoj prvotni solo projekt in iz njega ustvaril solidno skupino, ki ima sicer jasno začrtane glasbene smernice od katerih ne odstopa. Nabor izvedb na posnetku deluje dokaj impresivno. Poleg izvedb iz obeh že omenjenih stvaritev z njegovo skupino so tu še štiri stvaritve iz obdobja z Iron Maiden ("When Two Worlds Collide", "Virus", "Sign Of The Cross" in "Futureal") ter ena skladba iz časov njegove prve skupine Wolfsbane ("Steel"). Zraven pa se znajde še nenavadna priredba Led Zeppelin klasike "Dazed And Confused".

Produkcija je pohvalna in občutek studijskega poliranja je zanemarljiv. Zvok je tipičen za britansko zasedbo, ki ima svoje korenine v žanru N.W.O.B.H.M.. Tudi glasbeni stil skupine je v maniri klasičnega heavy metala britanske šole, vendar veliko del vsebuje elemente, ki niso tako značilni za to zvrst metala. Nekatera dela, sploh z zadnje plošče zvenijo precej v smeri doom metala ("Stranger To The Light") medtem, ko je ponekod zaznati tudi nekaj vplivov thrash metala ("Ghost In The Machine") in power metala ("Born As A Stranger"). Zasedba zveni dokaj suvereno saj gre za preizkušene glasbenike, ki vedo kako se tej stvari streže. Nekoliko me moti le vrstni red izvedb saj bi se denimo melanholični "Stare At The Sun" bolj ujemal nekje proti koncu koncerta.

Še posebno bi kot prijetno presenečenje izpostavil "Virus", sicer single Iron Maiden iz leta 1996. Edini izvedbi, ki ju pogrešam sta "The Launch" (Sillicon Messiah) ter "Man On The Edge" (Iron Maiden-The X Factor, 1995). Blaze na koncu osebno napove popolno "bastardizacijo" Led Zeppelin klasike "Dazed And Confused". Glede njene izvedbe pa se boste morali sami odločiti ali vam je všeč, mene ni nikakor prepričala. Kar pa se tiče njihovih izvedb del Iron Maiden, ponujajo dokaj prepričljivo interpretacijo ter dober koncertni vpogled v dela, ki jih je v živo dokaj redko zaslediti na kakšni izdaji. V svojih interpretacijah Maidnov grejo Blaze včasih še dlje, zlasti v tercetnih prehodih (včasih izpadejo že kar malce preveč nagruvano) in tedaj res zvenijo kot skoraj popolna imitacija Iron Maiden. Ritem linija seveda ne doseže tiste Harris/McBrain, čeprav gre za tehnično zelo dobro izpiljeno dvojico. Bayley s svojim mračnim in energičnim vokalom še dodatno podkrepi apokaliptične note same glasbe. Vrhunec koncerta je odlična verzija "Sign Of The Cross", ki po izvedbi ne zaostaja prav dosti za originalom.

Če vam je bil Blaze všeč že kot pevec Iron Maiden, ali če imate katero od njegovih "solo" plošč (kot že povedano je Blaze ime banda in ne Bayleyev solo projekt), potem se vam res ni treba obotavljati pri nakupu tega dobro izvedenega koncerta. Blaze je uspešno unovčil svojo preteklost, kar je več kot očitno tudi na "As Live As It Gets". Če že ne po drugem, gre to sklepati tudi po burnih ovacijah prisotne publike. Vsekakor gre za koncertni album, ki bo v veselje večini ljubiteljev Iron Maiden in klasičnega heavy metala.