Kaj dobiš če združiš naslovnici albumov zasedb Minotauro z naslovom »Master of the Sea« (2013) in albuma »Metus Mortis« (2001) zasedbe Brainstorm? Naslovnico prvenca skupine Serious Black z naslovom »As Daylight Breaks«.
Serious Black je nova formacija prekaljenih glasbenih mojstrov, ki jo zastopajo kitarist Roland Grapow (Masterplan, Roland Grapow – solo, ex-Helloween, ex-Rampage), bobnar Tomen Stauch (Savage Circus, ex-Coldseed, ex-Blind Guardian, ex-Heavenward, ex-Iron Savior, ex-Stormrider, ex-Lucifer's Heritage, ex-Stranded Guns), basist Mario Lochert (Emergency Gate, ex-Visions of Atlantis), klaviaturist Jan Vacik (D-Vision, ex-D-Lusion, ex-Dreamscape, ex-Persiflage, ex-Schnupn), avstrijski kitarist Dominik Sebastian (Edenbridge, Shadows' Grey, Thirdmoon) in švedski pevec zanimivega umetniškega vzdevka Urban Breed (Project Arcadia, Trail of Murder, ex-Bloodbound, ex-Pyramaze, ex-Tad Morose, ex-Dark Empire).
Najmanj dva izmed naštetih sta nekako so-odgovorna za popularizacijo power metala, ki se je tudi z njuno pomočjo močno razmahnil v drugi polovici devetdesetih. To sta nedvomno Roland Grapow in Tomen Stauch. Oba dostavljata znova najboljše kar od njiju pričakujemo in po čemer sta se zapisala v ligo najbolj markantnih nemških glasbenikov zvestih zapuščini klasično melodičnega principa v heavy metalu. 100% kitarski samouk Grapow zna še vedno prinesti briljanten riff in to se odraža tudi na vseh Serious Black kompozicijah studijskega prvenca, prav tako pa ostaja njegov pristop v kreaciji kitarskih solaž hipoma prepoznaven. Na drugi strani dostavlja Tomen Stauch prepoznavne karakteristike, ki jih je hipoma moč povezati z vsemi klasičnimi Virgin Records era Blind Guardian albumi in potrjuje sloves enega najmarkantnejših predstavnikov tehnike nemške šole bobnanja v metalu. Serious Black ponujajo na prvencu našpičeno bombastično varieteto power metala, ki se naslanja na prekaljeno čut za muzikaličnost in jedrnato definiranje aranžmajev v kompozicijah. Telo šestih glasbenikov deluje usklajeno in uravnovešeno preko izdelka. Zagotovo je temelj komponiranja vsake izmed skladb Grapowa kitarska fraza. Od tod mimobežne vzporednice, ki slogovno, pa tudi atmosferično, vlečejo na zasedbe Masterplan, pa tudi Helloween (v obdobju albuma »The Dark Ride«).
Čeprav se označuje skupina za vse-nemški bend in slogovno definitivno tja tudi sodi, pa se je obrnila po vokalne usluge k prekaljenem švedskem vokalistu Urbanu Breedu. Ta vokalist je fascinantna mešanica vokalov Michaela Kiskeja (Unisonic, ex-Helloween), Roya Khana (ex-Kamelot), pa tudi Žaka (Black Diamond, Mary Rose), njegov prvi idol pa je, glede na vokalni pristop, ki ga razvija, zagotovo Bruce Dickinson (Iron Maiden). Vokal vzdržuje domet pompa in bombastike na izjemnem nivoju, pravzaprav ga celo razpihuje in ojačuje. Obenem pa s kristalno čistim in avtoritativno dominantnim vokalnim pristopom za šalo premaguje vrtoglavi razpon, ki ga zahtevajo vodilne melodije skladb. Čvrst primež bombastike albuma zagotavljajo tudi izdelani aranžmaji klaviatur, ki delujejo v funkciji orkestra in dodajajo power metalskim iztočnicam občutni element simfoničnosti.
Vsekakor ne odkrivajo Serious Black česa še ne slišanega, so pa tako prekleto prekaljeni in izkušeni, da je za njih embalažiranje oziroma recikliranje že odkritih sfer melodičnega principa v heavy metalu zlahka rešljiv zalogaj! Zato vodilni motivi, pa čeprav delujejo še kako domače in že slišano, hipoma zgrabijo in polnokrvno učinkujejo v poslušanju na prvo žogo. Produkcija je zgoščena, riffi tvorijo izjemen masivni zvočni zid, ki je intenziviran s krepko »ovojnico« klaviatur. Skladbe nosijo želeno svežino in razgibanost navkljub ozki žanrski definiranosti. Ultramelodični refrenski napevi predstavljajo vrhunce razpoloženjskih stanj, medtem ko so skladbe večinoma zapisane srednje hitrim do pospešenim ritmičnim figuram. Serious Black dodajajo tudi vzmetnice misticizma, kot je to v skladbi Akhenaton (skladba govori o egipčanskem faraonu Amenofisu četrtem), ki »pleše« po »arabeskah«, nasploh zato, ker je učinkovito združena z instrumentalnim preludijem Temple of the Sun - ta nosi nekaj tipskega Kamelot pompa.
Če iščete ultranalezljivo melodično in udarno ubranost dialoga sladke simbioze, vam bo album »As Daylight Breaks« zagotovo pisan na kožo. Nasploh če ste ljubitelji prvin nemškega power metala. Album nedvomnih komponistično-aranžerskih vrlin, imenitne zgibanke idej, izkušenj in rutine s strani druščine odličnih glasbenikov, ki tako enkrat več opravičujejo visoko reputacijo v tistih glasbenih krogih, ki tudi danes usodno krojijo podobo power metala stare celine.
na vrh