Asia: Aria

"Aria" je bi drugi album prenovljene Asia-e, ki se je v začetku devetdesetih okrepila z Johnom Payneom v vlogi pevca in basista, namesto progresivno rockovske legende Johna Wettona, kateri se je v devetdesetih odločil posvetiti samostojni karieri. Prekaljeni klaviaturist Geoff Downes (ex-The Buggles, Yes), kateri se je do tedaj že uveljavil kot šef skupine je bil odločen, da posodobi zvok te kultne AOR/art rock skupine, ki je za številne neutolažljive dolgoletne privržence vedno pripadala osemdesetim, ko je bila sestavljena iz samih zvezdnikov progresivnega rocka.

Na predhodniku "Aqua" sta Downes in Payne, navkljub številnim pomislekom tistih, ki niso mogli preboleti Wettonovega odhoda, uspešno dokazala, da lahko nadaljujeta tudi brez določenih karizmatičnih likov, ki so zaznamovali preteklost te imenitne skupine. Če sta na prejšnjem dosežku še sodelovala originalna člana, Carl Palmer in Steve "gospod Sova" Howe, pa je "Aria" z izjemo Downesa v celoti dosežek mlajše generacije glasbenikov, ki je kultno skupino prepojil z osvežujočim elanom. Nekaj spominov na slavne dni obudi vrnitev legendarnega Rogerja Deana, ki je naslikal zanj prepoznavno mistično, a po tolikih letih vedno istih motivov tudi že rahlo generično naslovnico.

Na "Aria" sta Downes in Payne zvočni kapital z "Aque" poskušala še utrditi in razširiti, kar se jima je kljub številnim pomislekom prepričljivo posrečilo in rezultat je bil še en izvrsten, slogovno bogat in razgiban album. Downes si je tokrat zaželel za malenkost nekoliko trši zvok, ki bi skupini morebiti navrgel novo generacijo privržencev, zato je v skupino privedel Ala Pitrellija, čislanega studijskega kitarista, ki je najbolj znan po svojem sodelovanju z metalskimi in trdo rockovskimi skupinami kot so Savatage, Megadeth in Alice Cooper. Tudi tedanji, dolgolasi imidž skupine z italijanskimi srajcami in kavbojkami vred je bolj spominjal na kake hudo intelektualne prog metalce kot pa na zrele, družinske možakarje srednjih let oziroma zdolgočasene prog rockovske fotre, ki, kadar niso na odru, večinoma prisegajo samo še na golf. Palmerja je za bobni zamenjal Mike Sturgis, ki je ljubiteljem klasičnega rocka dobro znan kot nekdanji član superskupine Phenomena in legendarnih Wishbone Ash.

Album je od začetka do konca pravcata poslastica za vse ljubitelje melodičnega rocka s ščepcem art rockovske dinamike. Epski, borbeno razpoloženi "Anytime" sodi med najboljše otvoritvene skladbe v povesti skupine, kar pove veliko o njegovi kvaliteti, saj so Asia v svoji karieri nanizali lepo število briljantnih otvoritvenih antemov. Pitrellijevi mogočni kitarski rifi že v trenutku pridejo do prepričljivega izraza in se dobro prelivajo z Downesovimi simfoničnimi delnicami, medtem ko zmagoslavni refren zagotavlja melodično veličastje ob katerem zaigra srce slehernega AOR gurmana. Skrivnostni "Are You Big Enough?" povzroči učinkovit kontrast glede na predhodnika, saj je večinoma položen v srednji tempo. Melanholično-dramatični "Desire" v uvodnem delu vsebuje celo nekaj elementov svetovne glasbe s čimer se bodo Asia aktivneje poigrali na svojem naslednjem albumu.

Melodična balada "Summer" je prežeta z nostalgično atmosfero, katero še razširi odlična Pitrellijeva kitarska solaža. Pozorno uho bo ugotovilo, da nosi kar nekaj slogovne, predvsem ritmične sorodnosti s Saxon klasiko "Hold On". Zgolj naključje ali kopiranje idej s strani anglosaksonskih 'bratrancev? Na odličnem "Sad Situation", brez dvoma enem boljših dosežkov tega albuma, se izkaže, da je skladateljsko-inštrumentalna dinamika med Downesom in Payneom v tem obdobju dosegla nove dimenzije. Med "Don't Cut the Wire (Brother)"  vnovič demonstrirajo izjemen smisel za simfonično senzibilnost kot rezultat popolne fuzije med AOR-om in art rockom.

Tudi v nadaljevanju ne manjka kakovostnih kompozicij kot je power balada "Feels Like Love", dramatični "Remembrance Day", ki sodi med najtrše stvaritve njihove kariere in "Enough's Enough", kateri po zaslugi zvoka sintetizatorjev zveni kot, da bi izviral nekje iz osemdesetih. Pomembno omembo si zasluži tudi pompozni "Military Man" s katerim so ustvarili še eno Asia klasiko, katero odlikuje monumentalen refren za kakršnega lahko poskrbi samo John Payne. Nobeno presenečenje ni, da jo je Payne po koncu svojega sodelovanja z Downesom 'posvojil' in na novo izdal v lastni verziji. Zaključna naslovna balada se ponaša z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji, medtem ko se še enkrat ponovi refren z "Desire".

Z "Aria" so prenovljeni Asia vnovič dokazali, da bodo tudi devetdeseta prebrodili kot ena izmed najbolj kvalitetnih melodično rockovskih skupin s to razliko, da se ne bodo več obremenjevali z osemdesetimi in morebitnim komercialnim (ne) uspehom. "Aria" je navkljub temu, da je bil marsikdo ob izidu prepričan o nasprotnem, odlično prestal test časa in tudi v tem pogledu spada med boljše dosežke te kultne britanske skupine.