»Arena: Live« je prvi koncertni album kultnih neoprog rock prvakov Arena po letu 2004 ter obenem njihov prvi tovrstni dokument z novim pevcem Paulom Manzijem v postavi. Posnet je bil med turnejo v letih 2011 in 2012, ko so Arena v živo predstavljali material s svojega najnovejšega studijskega album »The Seventh Degree of Separation« (2011) ter seveda igrali nekatere dolgoletne favorite, pa tudi manj razvpite skladbe iz njihove bogate zakladnice. Najnovejši koncertni disk vsebuje dva diska, ki sta naphana z nekaterimi najboljšimi trenutki z omenjene koncertne turneje, tako da bodo med poslušanjem uživali vsi ljubitelji angleških neoprog herojev. Vsaka koncertna izvedba je bila posneta na različni lokaciji, kar se še najbolj opazi pri vmesnih, kratkih nagovorih publike, medtem ko je produkcija na obeh diskih odlična, kar je pri Arena že stvar tradicije.
Manzi je številne Arena privržence kot prava pevska izbira uspel prepričati že na svojem debutu »The Seventh Degree of Separation«, vendar je marsikoga nadvse zanimalo, kako se bo odrezal pri petju preteklega materiala, kjer so svoj pečat pustili njegovi trije pevski predhodniki. Vsekakor se Manzi, ki ima od vseh dosedanjih Arena pevcev morda celo najbolj temačen vokal, tudi v živo izkaže v skladu s pričakovanji in dolgoletne standarde odpoje povsem suvereno, čeprav v vokalno interpretacijo starejših del ne vloži tolikšno količino čustev kot njegov nepozabni predhodnik Rob Sowden.
Glavna kvaliteta Manzijevega vokala je sicer ta, da v njem združuje nekatere najboljše odlike svojih predhodnikov (Carsonovo pompoznost, Wrightsonovo teatralnost in Sowdenovo emocionalnost). Tudi njegovi inštrumentalni tovariši so bili med to turnejo v izvrstni formi, kar se lahko sliši na sleherni »Arena: Live« izvedbi, pa naj si gre za Nolanove brezmejne klaviaturske vragolije, Mitchellove živahne kitarske variacije, Jowittove dinamične bas linije ali Pointerjeve rušilne bobnarske krošeje. Spremljevalne vokalne harmonije s strani Nolana in Mitchella so bili odpete tako kot se šika, medtem ko je koncertno vzdušje, skupaj z živahnim utripom publike, ves čas na visokem nivoju.
Arena so sicer preko posameznih izvedb na »Arena: Live« zajeli prav vsa obdobja svoje kariere od prvenca »Songs From The Lions Cage« (1995) do »The Seventh Degree of Separation«. S slednjega je bilo, po pričakovanju, odigranih največ izvedb, čeprav sta na spodoben način zastopani tudi preostali dve konceptualni mojstrovini, se pravi »The Visitor« (1998) ter »Contagion« (2003). Precej težko je izpostaviti posamezne vrhunce te dvojne koncertne poslastice, saj vsaka izvedba novejših in starejših del izpade vrhunsko, kar je pri glasbenikih kot so Arena že nekako samoumevno, pa vendar naj se mednje prišteje postapokaliptično dramo »Ascension«, mistični ep »Solomon« ter zaključni koncertni klimaks z izvedbo fantazmagorične mojstrovine »The Visitor«. Med presenečenja, se pravi skladbe, ki ne zaidejo samoumevno na Arena koncertni repertoar, se lahko uvrsti »Valley of the Kings«, »The Eyes of Lara Moon«, »Ghost in the Firewall« in »Crying For Help IV« na katerih Manzi dokončno prepriča, da so izbrali pravega naslednika veličastne pevske tradicije.
»Arena: Live« je ultimativna koncertna izkušnja za vse privržence najnovejše verzije kultnih neoprogresivcev. Glede na to da bo verjetno treba do izida prihodnjega Arena studijskega albuma potrpeti še kar nekaj časa, bo čakanje veliko lažje ob poslušanju tega odličnega dvojnega koncertnega dokumenta. Arena spadajo med tiste prog skupine, katere si je precej težko ogledati v živo, razen, če ni njihov privrženec slučajno prebivalec severne in zahodne Evrope, zato je ta album kar dobra tolažba za vse tiste, ki si jih niso uspeli ogledati med »The Seventh Degree of Separation« turnejo. Seveda bodo nekateri Arena privrženci na »Arena: Live« pogrešali določene dolgoletne favorite kot so denimo »Witch Hunt«, »Chosen«, »Jericho«, »Medusa«, »The Hanging Tree« in »Enemy Without«, katerih tokrat presenetljivo ni bilo v repertoarju, čeprav bandu tega, da se izvedb najbolj znanih del ne držijo 'kot pijanec plota', tako kot to počne večina rock izvajalcev, res ni treba šteti v minus.
na vrh