Asia: Arena

Britanski melodični prog rockovski prvaki Asia so se pod vodstvom legendarnega klaviaturista Geoffa Downesa in karizmatičnega pevca/basista Johna Paynea do sredine devetdesetih nekako uspeli otresti oznake velikega stadionskega banda, ki je na začetku osemdesetih dominiral nad tedanjo melodično rockovsko sceno in nanizal vrsto nepozabnih radijskih hitov. Od velikih imen progresivnega rocka, ki so v preteklosti igrala ključno vlogo pri kreativnem procesu je tedaj ostal samo še Downes, ki je v svoje roke na učinkovit način prevzel vajeti te legendarne skupine. Koncertne dvorane so sicer postajale vse manjše, medtem ko so bile velike, odprte arene že stvar preteklosti, a to dvojici prekaljenih glasbenih mačkov ni odvzelo poguma, da naslednjega Asia albuma ne bi nekoliko nostalgično poimenovala »Arena«.  

Tokrat pri kreativnem procesu nista mogla računati na usluge metalske kitarske senzacije Ala Pitrellija (ex-Alice Cooper, Savatage, Megadeth), a sta zato uspela k sodelovanju privabiti kar tri imenitne kitariste, legendarnega Američana Elliotta Randalla, britanskega Pakistanca Aziza Ibrahima ter Japonca Hoteia Tomayasuja. Bobnarju Mikeu Sturgisu se je na tolkalih pridružil Portugalec Luis Jardim, ki je na albumu odigral eno ključnih vlog kar se tiče pomembne zvokovne osvežitve s katero je zaznamovana »Arena«. Jardim je sicer najbolj znan po svojem sodelovanju z legendarnim pevcem in producentom Trevorjem Hornom (ex-Buggles, Yes, Art of Noise). Čedna druščina glasbenikov iz različnih koncev sveta se je odlično vklapljala v novo zvokovno usmeritev s katero so v marsičem prelomili z zapuščino albumov »Aqua« (1992) in »Aria« (1994), katera sta bila še v marsičem mostova iz osemdesetih v devetdeseta.

Slogovna prekrvavitev z infuzijo elementov svetovne glasbe, predvsem na račun eksotičnih tolkal v režiji Jardima, se lahko razločno sliši že na uvodnem inštrumentalu »Into The Arena«, kjer sozvočje akustične in električne kitare ob spremljavi simfoničnih zaves skladno ustvari prvovrstno intimno vzdušje. Prog rockovska sofisticiranost kraljuje tudi na naslovni stvaritvi na kateri dominirata Payneov mogočni vokal in Downesova subtilna sintetizatorska tehnika. Latinski melos na račun rahločutnih kitarskih pasaž je okronan s klasičnim, melodično rockovskim refrenom v dobri stari Asia tradiciji. Besedilo se posrečeno prilega odlični naslovnici izpod umetniške roke Rodneya Matthewsa, ki je že oblikoval ovitek za album »Aqua« (1992), zaslovel pa je predvsem kot oblikovalec naslovnic za skupino Magnum. »Heaven« ima iz neznanih razlogov v uvodnem delu tako rekoč prekopiran motiv iz Pink Floyd klasike »Run Like Hell«, kar pa se kmalu, ko vpadejo dinamične kitarske linije ter Payneovo odlično petje, popolnoma prevetri in skladba nenadoma dobi povsem svojstveno vzdušje.

Navkljub temu, da na »Arena« ne manjka odličnih trenutkov, saj je celoten album na splošno kakovostno zelo dobro uravnotežen, se nobena kompozicija ne ponaša z izrazitim hit potencialom. Še najbližje temu je izvrstni »Two Sides of the Moon«, kjer se v besedilu poigrajo z večnim misterijem 'temne strani meseca', kar je še ena aluzija na Pink Floyd. Tu je govora o sijajni fuziji melodičnega rocka in proga, ki prek sofisticiranih aranžmajev in prebrisane ritmične dinamike doseže vrhunec v hipnotično nalezljivem refrenu. Za običajne Asia razmere precej kompleksni »The Day Before The War« ima povsem kontrastno, precej mračnejše vzdušje, kar je moč zaznati tako iz dramatičnih simfoničnih aranžmajev, kot srditih kitarskih pasaž v izvedbi Aziza Ibrahima. Prehod v akustično sekcijo je izpeljan z izjemno dozo sofisticiranosti, medtem ko je inštrumentalna sekcija prava poslastica za vse glasbene gurmane. Tudi ultra melodični »Never« vsebuje retro prizvok, ki spomni na 'stare dobre čase', predvsem s pomočjo buditeljskega refrena, kakršen se spodobi za vsako pošteno AOR himno. »Falling« je še ena zelo zanimiva stvaritev saj vsebuje številne duhovito speljane ambientalne okraske na sintetizatorjih, medtem ko je Payneovo petje vnovič na vrhunski ravni, kar velja tudi za spremljevalno vokalno pomoč. »Words« je prijetna power balada, kjer kraljujejo zelo dobro integrirani vložki na akustični kitari, kateri se sijajno spojijo z osrednjo melodijo na klaviaturah in počasi izgrajujejo vse bolj intenzivno vzdušje.

»U Bring Med Down« je še en nekoliko kompleksnejši dosežek, ki na račun pentatoničnih kitarskih lestvic poskrbi za prepričljiv indijski melos, kar pomeni, da se člani Asia-e vnovič učinkovito pozabavajo z elementi svetovne glasbe ter jih zabelijo z običajno melodično rockovsko sofisticiranostjo. »Tell Me Why« je z grandioznimi večglasji in večdelnimi kitarskimi harmonijami podprta power balada, ki dokazuje, da so bili Asia od nekdaj mojstri neutolažljive melanholike. »Turn It Around« ima sproščujoče vzdušje in buditeljsko melodijo s številnimi zasanjanimi sintetizatorskimi teksturami v ozadju, kar pomeni, da bo po godu tudi vsem dolgoletnim privržencem. Zaključni inštrumental »Bella Nova« ima razigran ambient, katerega uspešno gradijo s pomočjo prešerne melodije na račun raznovrstnih tolkal in temperamentnih sintetizatorskih vložkov s čimer poskrbijo za nadvse okusen zaključek tega imenitnega albuma.

Z elementi svetovne glasbe navdahnjena mojstrovina »Arena« je odraz raznovrstnih ambientalnih vrlin, ki so krasile Asio v obdobju, ko ji je poveljeval dinamični dvojec Downes-Payne. V tem pogledu ga presega samo še njegov naslednik »Aura« (2001), kar pomeni, da gre v vseh ozirih za enega izmed najboljših dosežkov v povesti te legendarne angleške skupine.