Genesis: Archive - Volume 2: 1976-1992

Po odličnem box setu "Archive – Volume 1: 1967-1975" (1998), ki je pokrival obdobje s Petrom Gabrielom ter bil prava poslastica za vse ljubitelje skupine, je bilo sicer smiselno pričakovati, da bo izšel tudi njegov naslednik za katerega pa moram priznati, da ga nisem dočakal s takim navdušenjem in pričakovanji kot bi si to morda zaslužil. Ta box set namreč zajema Collinsovo obdobje, ki med ljubitelji skupine poraja precej mešane občutke, kar velja predvsem za tiste stvaritve, ki so jih spremenile iz legend progresivnega rocka v zvezdnike pop rocka. Kar se tiče kreativnosti, globine in izraznosti večine glasbe, ki so jo je posneli na vrhuncu slave bi se seveda dalo še dolgo razpravljat vendar pa se pri tem pogosto pozablja, da ta sprememba ni prišla čez noč in da so bili Genesis še nekaj let po Gabrielovem odhodu kreativna velesila ter posneli štiri odlične albume med katerimi izstopata mojstrovini "A Trick Of The Tail" (1976) ter "Wind And Wuthering" (1977). V obdobju kvarteta so posneli celo nekaj svojih najboljših del in tudi prva dva albuma vselej kontroverznega tria še potešita večino apetitov ljubiteljev prog rocka. Potem je pač sledila neizogibna komercializacija, ki je sovpadala z začetkom Collinsove solo kariere in ta je skupini v očeh glasbenih sladokuscev naredila mnogo škode. Čeprav so sem in tja še vedno pokazali redke trenutke briljantnosti je šlo tako rekoč za popolnoma drugo skupino. Kadar gledam na njihovo komercialno "pop" fazo (80-a in čez), predvsem pa kadar poslušam albume iz tistega časa, nanjo gledam prek spektra kvalitetnega pop rocka in tedaj moram priznati, da jih delno celo razumem zakaj tak preobrat. Trio je zdaj znova skupaj vendar Genesis kot enih izmed glavnih in kreativnih nosilcev progresivnega rocka skoraj gotovo ne bo nikoli več, vsaj brez Gabriela in Steva Hacketta ne, čeprav upanje umre zadnje.

Kljub temu, da sem nad Collinsovim obdobjem dosti manj navdušen kot nad Gabrielovim pa tale box set vseeno ponuja nekaj odličnih zadevščin, ki so obveza za slehernega ljubitelja skupine. "Archive – Volume 2: 1976-1992" zajema b-strani singlov, EP-jev, redkih koncertnih posnetkov in še nekaj prej neobjavljenih zadev. Tu je torej kar nekaj zanimivih in tudi manj zanimivih stvaritev, ki si ne sledijo v nekem logičnem kronološkem vrstnem redu, kar po mojem mnenju ni ravno najboljša poteza saj so slogovne razlike med nekaterimi deli skoraj šokantne. Zdaj pa h glavni kritiki kompilacije: iz absurdnih razlogov manjkata dve zanimivi deli - "Match Of The Day" z EP-ja "Spot The Pigeons" (1977) ter "Me And Vigil" z EPja "3 x 3" (1982), ki je na CDju izšel samo na ameriški verziji koncertnega albuma "Three Sides Live" (1982)! Prvo delo je zanimiva in šegava Monty Pythonovska stvaritev medtem, ko tudi drugo nikakor ni za odmet. Menda nista bili (več) všeč spoštovanemu gospodu Collinsu, sicer pa bi tudi Tony Banks gotovo znal povedati kaj več o tem saj se pogostokrat zdi, da ima odgovor na vsako vprašanje in bi gotovo vedel odgovoriti zakaj so bili ljubitelji skupine prikrajšani za ti dve deli. Precej dvolična in licemerska bi bila izjava, da želijo svojim fanom pač ponuditi le najboljšo glasbo saj je na kompilaciji tudi nekaj del, ki niso vredna imena skupine, pravi fani pa bi si seveda želeli imeti popolno zbirko.

Na prvem disku je kar nekaj zanimivih stvaritev, ki so po večini izšle kot b-strani singlov in večina izmed njih do izdaje tega box seta še ni bila objavljena na kakšni CD izdaji. Nekatere skladbe so resnična pozitivna presenečenja in lep dokaz, da so bili tudi v svoji najbolj komercialni fazi (87-92) zmožni ustvarjati kompleksno grajene kompozicije medtem, ko so nekatera spet precej manj opazna in resnično sodijo med odpadni material. "On The Shoreline" izvira iz časov snemanja "We Can't Dance" (1991), kar je tudi razvidno iz njegovega uvoda, ki spominja na tistega od "No Son Of Mine". Od tam naprej pa gre za popolnoma drugačno stvaritev, ki se izkaže kot energičen pop štikel, baziran na prefinjenih sinthih s preprostim potekom in ultra melodičnim refrenom. Precej reprezentativno delo tistega obdobja, ki vsebuje tudi nekaj hit potenciala vendar ne ponuja prav nobenih presežkov, čeprav bi bil, če bi izšel na "We Can't Dance" nedvomno eno izmed boljših del na njem. "Hearts On Fire", ki izvira iz časov "Invisible Touch" (1987) je še ena r'n'b bazirana funky pop zadeva ustvarjena za hit, ki na daleč smrdi po Collinsovi solo karieri in je s tem prava nočna mora za vse ljubitelje njihovega progresivnega obdobja medtem, ko bodo ljubitelji dobrega pop rocka uživali v njej. "You Might Recall", ki je bil posnet med snemanjem "Abacab" (1981) je prav tako komercialna zadevščina, vendar veliko bolj zanimiva kot obe prejšnji deli saj vsebuje zanimiv uvod na sinthih, ki me spominja na tisti od Marillion klasike "Cinderella Search". To pa je tudi vse, kar je na njem progresivnega saj bi se lahko kadarkoli vrtel po radiih, če bi mu priskrbeli ustrezno publiciteto. Sledi "Paperlate", ki je bil prav tako posnet v tistem času za EP "3x3" (1982), izšel pa je tudi na ameriški verziji koncertnega albuma "Three Sides Live" (1982). V Ameriki, je bil eden njihovih največjih hitov, kar me niti malo ne preseneča saj je ustvarjen za njihova ušesa, kar pomeni da gre za eno izmed njihovih najslabših del sploh, ki bi bi se slabo odrezalo celo na Collinsovem solo albumu. Čeprav izvira iz obdobja njihovega zadnjega imenitnega albuma "Duke" (1980) je balada "Evidence Of Autumn" precej povprečna stvaritev, ki pa je predvsem po zaslugi precej bolj naravnih klaviatur veliko bolj podobna Genesis, kakršne imam rad. V zasnovi je power balada v kateri se skrivajo tudi epske sledi, ki jih tvorijo predvsem izjemne klaviature mojstra Banksa, ki kot ponavadi najbolj pripomorejo k kvaliteti večine del iz tistega obdobja.

Vrhunec tega CD-ja je odlični eksperimentalni inštrumental "Do The Neurotic", ki je bil, ne boste verjeli, posnet med ustvarjanjem njihovega najbolj komercialnega albuma. Po krajšem uvodu na tolkalih preseneti hiter in energičen prehod na bobnih, ki se prelije v izvrsten rifing na kitari in dobre pasaže na sinthih. Nič takega, kar bi sodilo med njihove vrhunce vendar zelo lep dokaz, da so tudi med svojo najbolj komercialno fazo v srcu še vedno ostali progresivci. Prav nič ne bom pretiraval, če rečem, da bi bil najboljša stvaritev na "Invisible Touch", če bi se ga drznili izdati, saj je boljši in naprednejši tako od "Domino" kot od "The Brazilian". Hiti so jim bili žal pomembnejši. "I'd Rather Be You" je obupna pop zadeva, ki bi delala sramoto še celo albumu kot je "Invisible Touch", čeprav je bila posneta med njegovim ustvarjanjem. Zlasti obupna umetna ritem linija je nevredna skupine kot so Genesis. Repetativni inštrumental "Naminanu" iz časov "Abacab" je še ena zelo povprečna stvaritev, ki je bil sicer kot ideja dobro zastavljen, vendar ni izpadel tako kot bi lahko. Izvrstni "Inside And Out" iz časov mojstrovine "Wind & Wuthering" (1977) oziroma EP-ja "Spot The Pigeons" (1977) spet krepko popravi vzdušje, čeprav bi bil najbolj komercialno delo, če bi izšel na prej omenjenem delu. Vzdušje dviguje predvsem prisotnost mojstra Hacketta, ki mu je v interakciji z Banksovimi klaviaturami vedno uspevala tista zmagovita kombinacija, ki je skupini zagotavljala kvaliteto. "Feeding The Fire" je tipična pop rockovska miš maš zadevščina pod močnim vplivom Collinsove solo kariere, ki bi bila primerna za kam drugam kot na "Invisible Touch". Inštrumental "Submarine" iz časov "Abacab" se prek mogočnih zaves sinthov in raznovrstnega bobnanja trudi ujeti najboljše čase skupine vendar mu manjka tistega žara, ki je odlikoval njihove mojstrovine, čeprav bi bil na "Abacab" eden izmed vrhuncev. Človek pa se resnično vpraša zakaj je bilo potrebno vključiti gor še 12-inčno verzijo "I Can't Dance", ki originalu ne doda prav nič dobrega in v taki obliki zveni resnično obupno ter samo dokazuje na kako nizke ustvarjalne temelje je v določenem času padla večina ustvarjalnega opusa skupine, da so jih prirejali tudi v takšnih verzijah.

Najboljši od vseh diskov je nedvomno drugi, ki vsebuje neobjavljene koncertne posnetke iz različnih obdobij. Nekatere izvedbe so resnično navdušujoče (zlasti tiste iz obdobja 76-80) in vzbujajo želje po tem, da bi v prihodnosti naposled začeli izdajati tudi uradne koncertne bootlege, kar je že nekaj let praksa pri nekaterih njihovih vrstnikih (King Crimson, Steve Hackett). "Illegal Alien" "Dreaming While You Sleep". Odpre se sicer z izvedbo nekaterih bolj zanimivih del iz "pop" obdobja kot je večno burleskni "Illegal Alien" (Genesis, 1983), skrivnostni pop-prog ep "Dreaming While You Sleep" (We Can't Dance, 1991) in atmosferična in kompleksna power balada "It's Gonna Get Better" (Genesis, 1983). V to obdobje sodi še inštrumental "The Brazilian" (Invisible Touch), ki se bistveno ne razlikuje od studijske verzije. Nakar sledi nekaj pravih poslastic. Veseli me, da lahko uživamo v dveh delih z "And Then There Were Three" (1978), ki se ne imenujeta "Follow You Follow Me" temveč "Deep In Motherlode" ter "Burning Rope" in ki sta obenem tudi vrhunsko odigrani, z neverjetnim žarom in tako kot se spodobi za take inštrumentaliste, ki ne bi nikoli smeli varčevati s svojimi izjemnimi sposobnostmi. Prelepa "Ripples" (A Trick Of The Tail, 1976) je tudi v koncertni izvedbi eno izmed njihovih najbolj emocionalnih del, ki vedno znova potrjuje kako veličastna in napredna skupina je bila to še nekaj let po Gabrielovem odhodu preden so prodali dušo vonju zelencev (čeprav ni bilo čisto tako, vseeno pa v veliki meri). Tudi "Entangled", ki izvira iz istega albuma, je vselej v slast poslušati. Ne gre prezreti, da je na tej koncertni izvedbi svoj pečat pustil tudi mojster Bill Bruford (ex-Yes, ex-King Crimson, ex-UK). Po drugi strani sem razočaran, da so z "Wind & Wuthering" vključili samo power balado "Your Own Special Way", ki je po mojem mnenju še najslabše delo z omenjenega albuma. Vrhunec drugega diska brez slehernega dvoma predstavlja fenomenalna izvedba njihove poslednje brezčasne mojstrovine "Duke's Travels/Duke's End" (Duke, 1980), ki je po mojem kar vrhunec celotne kompilacije in me predvsem prek neverjetnih Banksovih ekspanzij na klaviaturah vedno popelje v sedma nebesa ali kar v sedmo dimenzijo. Ta izvedba je vredna celotne kompilacije!

Tretji disk, ki je najmanj zanimiv od vseh treh poraja kar nekaj mešanih občutkov. Glavni razlog za to so predvsem uvodne 12-inčne verzije njihovih pop hitov "Invisible Touch", "Land Of Confusion" in "Tonight, Tonight, Tonight" (vsi z "Invisible Touch"), kateri v taki obliki zvenijo naravnost obupno in bodo celo najbolj zagretega ljubitelja njihove pop faze spravile v slabo voljo. Sledi nekaj bolj ali manj zanimivih koncertnih izvedb. Komercialna "No Reply At All" in "Man On The Corner" sodita sicer med boljši deli z "Abacab", vseeno pa jih ne bi pretirano pogrešal, če jih ne bi bilo gor. Veliko bolj me fascinira izvedba odlične "The Lady Lies" (And Then There Were Three), ki tudi v živo ponuja nekaj najboljših trenutkov tria, ki je bil tedaj še sposoben ustvarjanja del veličastnih proporcij in z jajci (Rutherford oziroma v tej verziji Stuermer ima opravka z metalskim rifom!). Sledijo še nekatere b-strani singlov. Balada "Open Door" iz časov "Duke" je Rutherfordov umotvor, ki je precej v stilu "Your Own Special Way" in tako ne ponuja nikakršni presežkov. "The Day The Light Went Out" je zelo solidna in zanimiva Banksova kompozicija iz obdobja "And Then There Were Three", ki me močno spominja na nekaj kar je čez leta postalo prepoznano kot neo progresivni rock. Iz istega obdobja je tudi balada "Vancouver", posvečena Philovi prvi ženi, ki še ponuja kakovostno (in ne pocukrano) balado, kakršne so sledile v kasnejših letih. "Pigeons" iz obdobja "Wind & Wuthering" oziroma EP-ja "Spot The Pigeons" je duhovito in zasanjano delo, ki me nekoliko spominja tudi na nekatera hudomušna dela iz Hackettove solo kariere. "It's Yourself", ki izvira iz časov "A Trick Of The Tail" je zanimiva stvaritev saj gre za zgodnjo verzijo nepozabne mojstrovine "Los Endos" z vokali v prvih treh minutah in zelo umirjenim zaključkom. Zadnja stvaritev je nedodelana verzija hita "Mama" (Genesis). Ker besedila še ni bilo napisanega mora Collins improvizirati tam, kjer naj bi se nahajale vokalne delnice. Ta verzija je zanimiva predvsem zato, ker da vpogled kako so se Genesis lotili ustvarjanja skladbe vendar čez čas postane iritantna. Upam, da ne bodo takšnih posnetkov (tako kot so to pred leti storili Yes) v obliki bonus skladb uvrstili na možne ponovne izdaje studijskih albumov.

Ta kompilacija je, ne glede na prej navedene pomanjkljivosti, lepo dopolnilo k prvemu box setu in obveza za vsakega pravega ljubitelja skupine, ponuja pa tudi kar nekaj zanimiv trenutkov brez katerih bi bila vsaka poštena zbirka njihovih CD izdaj prav gotovo siromašnejša. Lepo število navdušujočih koncertnih izvedb in zanimivih b-strani bodo vsekakor potešile vse prave fane in zbiratelje. Nikakor pa te izdaje ne gre zamenjati za antologijo saj ne vsebuje del, ki so izšle na studijskih albumih, in ga iz tega vzroka vsem nepoznavalcem skupine močno odsvetujem.