Mercenary: Architect of Lies

Danska zasedba Mercenary od leta 1998 vsaki dve leti osreči z novo izdajo, pohvalno pa je, da je vsaka plošča evolucijski korak naprej, Mercenary pa bend, ki se ne boji preizkusiti nove stvari in raziskati nova področja metala. S prihodom vokalista Mikkela leta 2002 so koreninam death/thrash metala dodali čiste vokale ter klaviature in razvili razmeroma originalen, lasten in precej sveže zveneč metal. Album 11 Dreams jim je odprl mnoga vrata, naslednik The Hours That Remain utrdil njihov status ene največjih danskih metal skupin, pred nami pa je peta studijska plošča Architect of Lies.

Po odhodu ustanovnega člana, basista in growlerja Krala se je zvok Mercenary precej omehčal, na The Hours That Remain celo ni bilo growl vokalov. Na Architect of Lies se tako v vlogi kruljača prvič predstavi novi basist/vokalist Rene Pedersen. Žal nima niti približno take globine kot Kral in zato njegovi growli izpadejo precej ubogo in so še najbližje povprečnim metalcore "semi-growl" vokalom. Kombinacija growlov in čistega Mikkelovega vokala sicer še vedno deluje pestro, dinamično in raznoliko, a zaradi povprečnega, celo podpovprečnega grobega vokala ogromno izgubijo na udarnosti. Album Architect of Lies to pot sestavlja deset v povprečju precej krajših komadov kot na prejšnjih izdajah. Žal pa komadi niso izgubili le na kvantiteti temveč tudi na kvaliteti. Kljub temu, da je produkcija čista in ostra, albuma nikakor ne rešijo nižje "metalcorovsko" uglašene kitare, ki večinoma preigravajo generične "chugga chugga" riffe. Solaže na srečo ostajajo, so solidne, a žal spet ne tako dobre, da bi se katerakoli vtisnila v spomin. Architect of Lies tako precej pesti pomanjkanje magije in prepletanja surove moči in melodije, ki jo je še posebno izžarevala odlična plošča 11 Dreams. Tudi klaviatur, ki so ustvarjale atmosfero je nekoliko manj, a k sreči se še vedno prikradejo na površino in na trenutke "Dimmu Borgirovsko" zveneče dodajo težo sicer precej slabotni glasbeni celoti. Čeprav so komadi spevni in grejo kar hitro v uho tam žal dlje časa ne ostanejo, med seboj pa so si preveč podobni in se jih ne da zapomniti tako kot na primer naslovnega epa 11 Dreams.

Architect of Lies je sicer solidna, a žal precej povprečna plošča, in je verjetno celo najslabši album Mercenary diskografije. Manjka mu kreativnosti 11 Dreams, atmosferičnosti The Hours That Remain in surove brutalnosti starejših izdaj. Ali se je Mercenary formula v celoti izpela pa bomo videli z naslednjo ploščo.