Žal ta podoba ne seva tako močne sporočilnosti unikata, kot ga ravno prvenec "Out Of The Silence", zapisan najboljšemu kar je lahko AOR potegnil iz zapuščine zlatih osemdesetih let. Ne glede na moje "jamranje" je vsak Dare album prepoznaven, zaradi prepoznavne barve glasu in pristopa petja Darrena Warthona, prav tako pa zaradi značilnih vodilnih motivov, ki v melodičnih "krivuljah" ne odstopajo mnogo, ohranjajo pa razpoznavnost Whartona, kot glasbenega umetnika.
Album je sam po sebi daleč od oznake, da bi bil nemara slab. Le navdahnjenosti mu primanjkuje. Wharton je prekaljen in izkušen glasbenik, starešina izdelane rock melodije. Album je produkcijsko speglan do pikice. Gradniki ležijo v pravi sozvočni uravnilovki, kjer igra pomembno težo poleg klaviatur in električne kitare, tudi akustika. Vodilni motivi funkcionirajo, relacija kitica-refren vzdržuje kompatibilnost in kot kompozicija tudi kredibilnost.
Vendar vseeno tu govorimo lahko le o povprečju. Album ne zapusti trohice tistega, po kar prideš. Ob poslušanju prav nobena skladba ne obstane v ušesih in album hitro pade "skozi želodec", predelan v neotipljivo "žagovino". Shelter From The Storm, otvoritvena Dublin ali Follow The River delujejo v istem rangu. Wharton je oseben v verzih. Vokal je za britanski princip AORa topel, čuteč, prepoznavnega blago raskavega akcenta, izstopajoče drugačen. Kot je izstopajoč vokal rojaka Johna Wettona, a to je že druga štorija.
Vendar album ne "sune", ne prevzame, ne šokira, ne navduši. Dare ne povejo nič novega. Še več. V lastni diskreditaciji in neinspiriranosti gredo tako daleč, da reciklirajo dve klasiki albuma "Out Of The Silence", kot sta King Of Spades in I Will Return. Goli oziroma, imenitne "eighties" produkcije ter dinamike sočne tri-dimenzionalne globine zvočnih kontrastov povsem oskubljeni skladbi, sodita v novih različicah bolj v prostore nočnih cabaretov, kot odre prostranih aren, čemur sta zapisani v svojem enkratnem izvirniku. Tu pa se zgodba recikliranja in skrivanja za neizvirnostjo pomanjkanja navdiha še ne konča. Darren Wharton jo nadaljuje z akustično sanjavo različico Thin Lizzy klasike Emerald. Seveda je mož v zrelejših letih našel dovolj časa, da mu spomin na zlate dni, ko je bil del ekipe genialnega rock pionirja Phila Lynotta, orosi oko, a tako očitnega izbruha patetike, le ni bilo moč pričakovati. V aranžmajski strukturi, jo akustični pristop igranja kitare Richarda Dewsa sicer vleče iz dna brezna, vendar pa deluje vsa stvar naravnost smešno, ko prikličeš v spomin unikatni pečat rock potence Thin Lizzy izvirnika. In tudi to še ni vse. Tu je še The Flame, večja balada Cheap Trick avtorstva, za katero ni težko uganiti, da je Whartonov vokal več kot primeren, da nadomesti Robina Zanderja v eri natopiranih frizur albuma "Luxury".
K sreči je tu resnično močna avtorska balada Still Waiting, kjer se najuspešneje na albumu kapitalizira obraz današnjih aranžerskih potez Whartona. Skozi to skladbo sije tisti irsko keltski pridih, ki ga poleg melosa poglablja čuteč in melanholičen vokalni pristop Darrela Whartona. Tudi v preostanku albuma Dare ne prestavijo v občutno višjo hitrostno prestavo. Gre za srednje hitro do baladno orientiran lažji rockovski album, z izdatno mero odklonov proti kozmetiki tradicionalne "eighties" pop melodike.
"Arc Of The Dawn" je zelo oseben album. In nemara delam s to oceno liku in delu Darrela Whartona krivico, ko vseskozi vlečem na plano album "Out Of The Silence", a drugačnega pristopa žal v tem oziru ne uspem izluščiti v dani situaciji. Glede na reputacijo skupine, ki jo gradi večinoma neprekosljivi prvenec "Out Of The Silence", bi bilo bolje, da bi "Arc Of The Sun" izšel, kot Whartonov samostojni studijski album. Kvaliteta je definitivno tu in vsem ljubiteljem AOR žanra priporočam, da preverijo izdelek, vendar pa žal ne uspeva zapustiti močnejšega vtisa ali kakorkoli stopiti iz sence, ki jo še danes ustvarja veličina za Dare neponovljive letnice 1989.
na vrh