Jethro Tull: Aqualung Live

Jethro Tull so s koncertnim albumom "Aqualung Live" dokončno dokazali, da so v svojem petem desetletju obstoja postali klasičen primer ostarelih glasbenih legend, ki živijo samo še od sadov preteklih lovorik medtem, ko so zlati dnevi kreativnega zanosa že zdavnaj postali le še nek bled spomin. Glavna zasluga za to stagnacijo legend progresivnega rocka gre nikomur drugemu kot neuničljivemu flavtistu in pevcu Ianu Andersonu, njihovemu glavnemu svetniku, zadnje čase pa tudi glavnemu krvniku, ki se je v zadnjih letih precej bolj posvečal svoji samostojni karieri in raznim poslovnim naložbam svojega velikega finančnega imperija kot pa ustvarjanju nove Jethro Tull glasbe (v času te recenzije bo kmalu minilo že deset let od izida njihovega zadnjega studijskega albuma). Apetite starih Tull privržencev poskuša (neuspešno) zadovoljiti z vsakoletnimi koncertnimi turnejami, raznimi kompilacijskimi albumi ter uradnimi koncertnimi posnetki. Eden izmed njih je "Aqualung Live", kot vse kaže edina koncertna izdaja v njihovi zgodovini za katero bi bilo boljše, če ne bi nikoli izšla.

"Aqualung Live" je bil popolnoma zgrešen poskus, da bi v živo ponovno obudili magijo svojega legendarnega albuma "Aqualung" (1971), enega najpomembnejših albumov v zgodovini (progresivnega) rocka, obenem pa prihodke od prodaje posnetka namenili različnim karitativnim organizacijam, ki se posvečajo problemom brezdomstva, ene od osrednjih liričnih tem te nepozabne mojstrovine.

Da "Aqualung" med dolgoletnimi Tull privrženci še vedno uživa največjo priljubljenost ni nobeno presenečenje, saj vsebuje največ njihovih zimzelenih klasik kot so naslovna skladba, "Crosseyed Mary", "Mother Goose", "My God" in "Locomotive Breath". Medtem, ko so bile te v živo odigrane že ničkolikokrat, pa nekatere skladbe z albuma (denimo "Up To Me", "Slipstream" in "Wind-Up") že več desetletij ali sploh nikoli niso doživele svoje koncertne interpretacije. Ideja, da se ta klasika po več kot treh desetletjih ponovno odigra v celoti zato nikakor ni bila napačna in v drugačnih razmerah bi ta izdaja lahko postala prav lepo darilo vsem zvestim privržencem.

Žal pa sta bila tako sam kontekst kot čas njene izvedbe popolnoma zgrešena Kot prvo; ta nastop se je odvijal v majhnem prostoru nekega gledališča sredi ameriškega glavnega mesta Washington pred vsega 40-imi posebej povabljenimi gosti. Nastop je v živo prenašala lokalna radijska postaja XM Radio, ki je bila tudi glavna pokroviteljica tega dogodka. Produkcija majhnemu prostoru primerno ni navdušujoča, Ian pa se tudi ni trudil, da bi jo zloščil studijskimi ličili, kar je sicer pohvalno, a po drugi strani pokaže kako siromašno so zveneli med tem nastopom. Precej večja kritika leti na sam način izvedbe velike večine skladb. Ne spomnim se kdaj sem na kakem uradnem ali neuradnem Tull koncertnem posnetku slišal, da bi zveneli tako popolnoma nenavdahnjeno in prazno. Ta posnetek je skorajda popolnoma brez tistega navihanega žara tako značilnega za Iana, ki je za seboj vselej potegnil tudi njegove glasbene kamerade in njihovim nastopom vlival neko unikatno energijo.

Posebna pesem je Ianova vokalna interpretacija, ki je tokrat, milo rečeno, pod kritiko. Ne samo, da možakar nekaterih delnic ne more več odpeti, teh se niti ne trudi odpeti in pogosto zveni popolnoma ležerno (in to še zdaleč ni samo zaradi njegovega glasovnega zloma, ki se je pripetil sredi 80-ih). Nič kaj dosti bolje se ne odrežejo tudi ostali člani zasedbe. V nasprotju s tradicijo tu vse preveč zvesto poskušajo slediti studijskim izvirnikom, zato se izogibajo improvizacijam ali solo vložkom, kar za pustolovsko orientirano skupino kot so Tull nikoli ni ravno najboljša izbira. Originalni "Aqualung" je slovel po svojem večinoma trdem, hard rocerskem zvoku medtem, ko so te interpretacije tako rekoč oropane, da ne rečem kastrirane vse sočnosti v korist večje akustične prisotnosti, a na povsem nedovršen način. Zato zvenijo tako rekoč popolnoma neprepoznavno. Pogreša se tudi večja vloga Barrejeva električna kitare, ki v ključnih trenutkih le redko preide v ospredje medtem, ko takrat igrajo klaviature toliko večjo vlogo. Popolni osmoljenec je tudi bobnar Doane Perry, ki s precej zamazanim in repetativnim zvokom bobnov komajda zveni sebi podobno medtem kot sta Noyce na basu in Giddings na klaviaturah, če že nič drugega vsaj solidna.

Edino pravo pohvalo si zasluži Ianovo igranje flavte, ki še vedno ostaja na zavidljivi ravni, čeprav je imel v svoji kariero že veliko boljših trenutkov. Tako nedoživeta in brezkrvna interpretacija je zadnje kar bi se pričakovalo od skupine takšnega kalibra. Če bi bilo treba izbrati še najboljšo izvedbo s tega posnetka bi bila to njihova najbolj znana klasika, a tudi večni koncertni kliše "Locomotive Breath", katerega pa so že tolikokrat izvedli, da bi ga lahko igrali tudi z zaprtimi očmi.

Prav žalostno, da so edina zadeva, ki bo na tej izdaji morda vsaj nekoliko zanimiva vsem zvestim privržencem, krajši informativni izseki, ki so se originalno nahajali med posameznimi izvedbami, a so jih zaradi logističnih vzrokov raje uvrstili na konec posnetka. Ian in Martin Barre (z običajnimi duhovičenji) povesta nekaj besed o procesu nastanka "Aqualung" in posameznih skladbah. Pa še iz tega bodo izvedeli le malo tega česar že ne vejo, razen morda podatka o tem, da so ameriški verski fanatiki ob njegovem izidu na grmadah zažigali kopije albuma zaradi njegove proticerkvene usmerjenosti.

Ne, "Aqualung Live" vsekakor ni tisto kar bi si ljubitelji teh glasbenih legend želeli imeti v svoji zbirki, saj prikazuje njihove heroje kot neko opešano skupino, ki ni več kos niti prepričljivim izvedbam klasik iz svoje bogate zapuščine. Tisti, ki smo vsakoletni obiskovalci njihovih nastopov na srečo vemo da temu ni vselej tako in da so še vedno sposobni prikazati izjemno energične predstave in vživete interpretacije svojih klasik ter tudi manj znanih del. Nekako ironično je, da so bili prihodki od prodaje tega posnetka namenjeni dobrobitnim dejavnostim v zvezi z brezdomci, saj bo album povohal le malokdo razen najbolj zvestih pristašev, ki pač morajo imeti vse kar so do zdaj izdali, kar pomeni da bo navrgel le malo prihodkov. Po svoje povsem pravilno, saj se "Aqualung Live" vse preveč pozna, da se Ian po tolikih letih v svojih koncertnih interpretacijah čedalje teže poistoveti z osrednjim likom albuma, ki mu je prinesel največji sloves. Še sreča, da je bil vsaj toliko pošten, da ga je obiskovalcem njihovih nastopov med ameriško turnejo 2005 ponujal zastonj medtem, ko naj bi se v trgovinah (in to velja tudi pri nas) prodajal po polovični ceni.