Letos mineva natanko štirideset let od izida ene največjih studijskih mojstrovin v povesti progresivnega rocka, ki je Jethro Tull katapultirala med nesmrtne glasbene veličine. Beseda seveda teče o "Aqualung", resda morda ne najboljšega albuma v njihovi karieri, prav gotovo pa najpomembnejšega in ob izidu tako rekoč revolucionarnega izdelka sodobne glasbene umetnosti. Čeprav so bile o njem skozi štiri desetletja opravljene številne obširne analize, ena izmed njih, recenzija originalnega albuma iz leta 1971, se nahaja tudi na naših straneh, ta kronski dragulj iz zlate dobe progresivnega in klasičnega rocka s svojim glasbenim in liričnim sporočilom še vedno buri duhove.
V nasprotju s popularnim prepričanjem "Aqualung" nikoli ni bil konceptualni album, čeprav besedila povezuje pikra satira razslojenosti sodobne britanske družbe in stranpoti organiziranih religij na čelu z anglikansko cerkvijo. Medtem ko je podoba naslovnega 'junaka' v prvi vrsti aluzija na občutek krivde, ki pri srcu stisne vsakega kolikor toliko ozaveščenega posameznika z občutkom za bližnjega, kadar sredi ulice zagleda berača/potepuha, kako mu kot kopun tolsti bogataš v iztegnjeno roko stisne ogorek tleče cigare ter pri tem med gromkim krohotom prevrne napol prazne steklenice z žgano pijačo s katerimi si nesrečnik tolaži telesne, duševne pa tudi duhovne rane.
Na drugi strani pa se določena besedila na albumu dotikajo tudi hinavščine organiziranih religij, katerim je duhovnost zgolj postranska stvar, medtem ko skrbijo za vse večje bogatenje in mastenje svojih faranov. Žal so tovrstne podobe, ki spremljajo besedila za posamezne Tull zimzelene kot so naslovna klasika (socialna razslojenost in brezbrižnost), "Cross-Eyed mary" (najstniška prostitucija), "Cheap Day Return" (nenehno ponavljajoči se, prazni vsakdanjik), "Mother Goose" (okosteneli izobraževalni sistem), "Up To Me" (osebnostno neizpolnjujoče prostočasne dejavnosti delavskega razreda) in "My God" (skomercializiranost religije) po zaslugi povampirjenega kapitalizma še danes prekleto aktualne, morda še celo bolj, kot v času, ko je album originalno izšel.
Zasedba, ki je posnela "Aqualung" je sodila med najbolj priljubljene v povesti skupine, kar bo potrdila večina dolgoletnih privržencev. Pod vodstvom karizmatičnega pevca/flavtista/multi-inštrumentalista/pisca besedil Iana Andersona, ki je bil do tedaj že zdavnaj alfa in omega skupine, njihov daleč najbolj prepoznaven član, tako rekoč blagovna znamka, je tedanja Tull zasedba vsebovala nekaj izjemnih glasbenih talentov in prav tako karizmatičnih likov, ki so jih kasneje doletele precej različne usode. Martin 'Lancelot' Barre se je s svojimi izvirnimi rifi prav tu dokončno uveljavil kot 'večni' Tull kitarist in je poleg Iana še danes edini član te verzije banda.
"Aqualung" je bil zadnji album za originalnega bobnarja Clivea Bunkerja, kateri je na njem zapustil najboljšo bobnarsko predstavo v svoji karieri. Medtem sta basist Jeffrey Hammond-Hammond, ki se je tu prvič predstavil privržencem skupine in vsestranski klaviaturist John Evans, Ianova dolgoletna prijatelja še iz časov The John Evan banda, kot večna šaljivca skrbela tudi za humor. Jethro Tull so sicer vizualno s svojo zaraščeno podobo križancev med rovtarskimi bedanci, gruntarskimi hlapci in irskimi škrati sicer že od svojega nastanka med samooklicanimi varuhi javne morale in reda 'sloveli' kot 'zloglasen' band.
Glasbena podoba večine albuma je bila odraz takratne 'trdo rockerske' faze progresivno rockovskih legend z močnim poudarkom na Barrejevih udarnih kitarskih rifih. Jethro Tull so v tem obdobju še vedno na veliko eksperimentirali z različnimi glasbenimi vplivi in postopno razvili svoj prepoznaven slog, ki je dobil jasne obrise prav na "Aqualung". Ravno v tem času so se dokončno otresli vseh blues rockovskih vplivov, ki so prevladovali v zgodnjem obdobju njihove kariere ter razvili svojsko fuzijo trdo rockerskih, simfoničnih, folkovskih in jazzovskih elementov, medtem ko so še stopnjevali mračen ambient, katerega so zasejali na predhodnem albumu "Benefit" (1970). Pomembno omembo si poleg že prej omenjenih klasik gotovo zasluži "Locomotive Breath" (prispodoba za nenehno pehanje in hitrost s katero poteka vsakdanjik), ki je ne samo najbolj znana skladba z albuma, temveč tudi najbolj znana klasika v povesti skupine in katera ne sme manjkati na nobenem nastopu v živo.
Ena najbolj zanimivih anekdot povezanih z nastankom "Aqualung" je tista, katera je povezana z njegovo kultno naslovnico. Ian slednje še dandanes ne mara preveč, saj po studijskem poziranju v znošenem plašču ni pričakoval, da se bo končna podoba premraženega potepuha, ki stoji pred strganim plakatom za praznično smuko, izkazala za njegov avtoportret. Podobno velja za drugo podobo, ulovljeno na zadnji platnici, kjer isti potepuh poseda v druščini psa in je vnovič neverjetno podoben poglavarju kultne progresivno rockovske skupine. Med osrednjim 'junakom' albuma in Ianom je tako nastal enačaj, kar je še povečalo folklorno mitologijo, ki je spremljala skupino praktično od njihovega nastanka dalje. Burton Silverman, avtor obeh oljnih slik, je v kasnejših letih (neuspešno) celo zahteval svoj kos pogače pri uporabi naslovne "Aqualung" ikonografije. Druga anekdota je povezana z naslovom albuma, saj je bilo kar nekaj problemov glede uveljavljanja avtorskih pravic, ker se je enako imenoval tudi nek ameriški podvodni aparat, del potapljaške opreme.
Pomembna novost specialne izdaje "Aqualung" je predvsem temeljito izboljšan zvočni remiks. Dolgoletni privrženci dobro vedo, da Ian nikoli ni bil zadovoljen s produkcijo tega albuma. Neprijetne razmere, ki jih je ponujal pionirski status v obskurnem snemalnem studiu pod lastništvom Island Records, nekdanji cerkvi, so se krepko poznale pri produkciji albuma za katero sta poskrbela Ian in tedanji menedžer skupine Terry Ellis. Na veliko veselje vseh je za zvočni remiks na tej dvojni posebni izdaji poskrbel nihče drug kot Steven Wilson (Porcupine Tree, Blackfield, No-Man), v zadnjih letih veliki mecen progresivnega rocka in ohranjevalec dediščine njegovih najpomembnejših veličin. Wilson je v zvočnem remiksu ohranil tiste produkcijske odlike, ki so zaznamovale izvorno verzijo, a hkrati izboljšal vsesplošno kvaliteto, predvsem tonsko jasnost, tako da se lahko zdaj prvič razločno slišijo prav vsi posamezni inštrumenti. Ian ob tem kar ni mogel prehvaliti Stevenovega remiksa. Slednjega bi po lastnih besedah najraje sprejel v službo kot rednega zvočnega inženirja, a kaj ko je Steven poleg dela za Porcupine Tree kot glasbenik in producent do vratu zaseden še z ostalimi stranskimi projekti.
Dodaten disk vsebuje kar nekaj dobrot iz obdobja med letoma 1970 in 1971, ki bodo najbolj razveselile vse dolgoletne privržence in zbiratelje, čeprav so večino izmed njih že slišali in zbrali na različnih prejšnjih izdajah. Slednje velja za "Life Is a Long Song" ter "Up the 'Pool", ki sta se z leti uvrstila med Tull klasike pa tudi "Dr. Bogenbroom, "From Later" in "Nursie". Vse te skladbe, ki so bile posnete 17. maja 1971 so izšle že na kultnem kompilacijskem albumu "Living in the Past" (1972) le, da imajo tokrat zaznavno izboljšano produkcijo. "Lick Your Fingers Clean" je bila, kot bonus skladba, izdana že na CD verziji "Aqualung" iz leta 1998.
Precej večje raritete so "Just Trying To Be" (prej izšla kot bonus skladba na ponovni izdaji albuma "Benefit" iz leta 2001), prva verzija "My God" ter "Wond'ring Aloud", katere je 21. junija 1970 posnela postava v kateri se je še nahajal originalni basist Glenn Cornick. Nič manj zanimive niso tudi zgodnja verzija "Wind-Up", druga verzija "Slipstream", zgodnja verzija "Up the Pool" ter "Wond'ring Aloud, Again". Večina izmed teh se je prvič znašla na uradni CD izdaji. Na koncu se nahaja še manj kot minuto dolga ameriška radijska reklama z Ianom v glavni vlogi, ki je vsekakor zabaven dodatek, predvsem za vse nostalgike, ki se še spomnijo časov, ko promocija novih albumov ni potekala prek interneta pa tudi za tiste nekoliko mlajše privržence skupine, ki tedaj še niso privekali na svet.
Definitivna izdaja "Aqualung" je nagrada za vse dolgoletne privržence, ki so potrpežljivo čakali na zvočno kvaliteto, kakršno bi album moral imeti že ob svojem izidu leta 1971. Lep dodatek k dvojni ponovni izdaji je tudi zajetna knjižica z izobiljem zanimivih informacij prek intervjuja z Ianom, kateri je tudi aktivno sodeloval pri pripravi te verzije legendarnega albuma. To, da se je na koncu zahvalil Martinu Barreju in vsem nekdanjim članom Jethro Tull, ki so sodelovali na albumu ter turneji z njega, je vsekakor izjemno pozitivna gesta, ki dokazuje, da so, kljub pretečenim letom in nekaterim nesoglasjem iz preteklosti, med seboj še vedno ohranili prijateljske stike.
na vrh