V trenutku, ko se je legendarni basist in pevec John Wetton (ex-Mogul Thrash, Family, King Crimson, Uriah Heep, UK, Wishbone Ash) leta 1991 odločil, da ima vsega dovolj ter z razočaranjem v srcu zaradi vse večje ignorance ameriškega trga zapustil Asio se je zdelo, da je za skupino, ki je v osemdesetih kot za šalo polnila stadione in prodala več kot 10 milijonov kopij svojega nepozabnega prvenca, napočil bridek konec. Večina njihovih privržencev si jih enostavno ni mogla zamisliti brez Wettona na vokalu, zato so se po tihem s tem že sprijaznili, ko se je klaviaturist Geoff Downes (ex-The Buggles, Yes) , ki je prevzel krmilo skupine, nenadoma odločil nadaljevati naprej ter s spremenjeno zasedbo posneti nov Asia album z naslovom "Aqua".
Za novega pevca in basista je izbral nadebudnega Johna Paynea, ki je poprej sodeloval z Rogerjem Daltreyem (The Who), nanj pa so resno računali tudi pri skupini Electric Light Orchestra Part II, kjer je bil zamišljen kot pevska zamenjava za Jeffa Lynnea. Payne je posedoval precej drugačno, nekoliko bolj "ameriško" barvo glasu kot prepoznavno angleški Wetton. S tem je bil primerna izbira tudi za morebitne bolj trdo rockovsko obarvane skladbe, odlično pa se je znašel tudi pri vseh power baladah. Ni presenetljivo, da mu je že kmalu uspelo prepričati številne dolgoletne privržence kot primerna zamenjava za karizmatičnega Wettona. Kar se tiče njegovega igranja bas kitare je Wetton na tem področju še vedno predstavljal nesporno avtoriteto, čeprav je bil Payne talentiran tudi na tem področju.
Druge spremembe v postavi, ki so se zgodile pred snemanjem "Aqua" še zdaleč niso bile tako radikalne. Od originalnih članov je Downes uspel zadržati genialnega, a muhastega kitarista Stevea Howea, ki se je ravno takrat za kratek čas vnovič poslovil od Yes in je imel tako možnost sodelovati na večini skladb na albumu ter bobnarskega velemojstra Carla Palmerja (ELP). Slednji je bil z eno nogo že pri obnovljenih Emerson, Lake & Palmer, tako da je Downesa in tovarišijo takoj po koncu snemanja nemudoma zapustil. Novi kitarist je postal Američan Al Pitrelli, odličen priložnostni glasbenik, ki je v svoji karieri sodeloval z izvajalci kot so Savatage, Alice Cooper, Megadeth in Danger Danger. Med posebnimi gosti sta izstopala bobnarski veleum Simon Phillips (Toto) in kitarska legenda Scott Gorham (Thin Lizzy).
Downes in Payne sta na album vključila kar trinajst novih skladb, kar ni presenetljivo, saj je od izida prejšnjega albuma "Astra" (1985) minilo skoraj sedem let. "Aqua" je v marsičem uspešno nadaljeval njihovo dolgoletno melodično rockovsko zvočno tradicijo, pomešano s progresivno rockovskimi elementi tu in tam. Številne stvaritve na albumu bi v osemdesetih verjetno doživele status hitov, a začetek devetdesetih je bil s pojavom grungea povsem nenaklonjen komercialnemu uspehu tovrstne glasbe.
Eterični uvodni inštrumental "Aqua Part One" vsebuje karakterističen prispevek 'gospoda sove' Howea na akustični kitari. V bistvu gre za star, a vselej zvit trik kako prepričati dolgoletne privržence, da je album vreden nadaljnjega poslušanja in da se skupina ni tako zelo spremenila, hkrati pa predstavlja osvežitev in odklon od otvoritvenih del preteklih Asia albumov. To dokazuje tudi naslednja skladba, izvrstni melodično rockovski antem "Who Will Stop the Rain", na kateri se Payne predstavi kot avtoritarna in energična zamenjava za priljubljenega Wettona. Nežni simfonični aranžmaji v ozadju ustvarjajo ravnovesje med temperamentno pevsko predstavo in krepko kitarsko frazo v ospredju. Prvo prepreko tako uspešno preprečijo in dokažejo, da je nova Asia polna elana in delovne vneme ter v svoji filozofiji le malo drugačna od originalne, klasične postave. Ta ekološko-ozaveščena klasika je bila sicer originalno zamišljena za nerealizirani projekt Rain, kasneje pa se je pojavila tudi na solo albumu pevca Maxa Bacona (ex-Nightwing, GTR). Dokaj povprečni "Back In Town", kjer je v ospredju bluesovska kitarska fraza zveni precej bolj trdo rockovsko od običajnih Asia standardov in kot nekaj kar Wetton po vsej verjetnosti ne bi nikoli odobril. Svoje je k temu gotovo prispeval kitarski gost Scott Gorham, ki je nedvomno navdihnil verz "the bady boys back in town".
S presunljivo power balado "Love Under Fire", katero je Downes skupaj z Gregom Lakeom (ex-King Crimson, ELP) originalno napisal že leta 1988, nova inkarnacija skupine dokončno prepriča, da se je sposobna enakopravno kosati z mogočno zapuščino prejšnje generacije. Payne pa se potrdi kot pevec izjemne čustvene globine in širokega vokalnega ranga. "Someday" je še ena zelo dobra power balada, nabita z nostalgično atmosfero, ki v sebi združuje nekatere najboljše AOR in prog rockovske zvočne elemente kot je denimo Downesovo polaganje razvejanih simfoničnih zaves. Asia so vedno posedovali prirojeno kvaliteto, da so se uspeli izogniti pretirani osladnosti, ki je velikokrat zaznamovala njihove melodično rockovske rojake.
"Little Rich Boy" je soliden polnilec neukrotljive kinetične energije s podmazanimi sintetizatorskimi teksturami v ospredju ter z za borbo razpoloženim Payneovim vokalom. Epski, z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji zaznamovani "The Voice of Reason" je nedvomno najbolj navdušujoča stvaritev celotnega albuma na kateri člani skupine demonstrirajo izjemno zvočno senzibilnost, inštrumentalni perfekcionizem in smisel za ustvarjanje nepredvidljivih, a melodičnih preobratov s katerim so navduševali že v preteklosti. Pacifistični "Lay Down Your Arms" je buditeljski antem s kakršnimi so Asia radi razveseljevali že v preteklosti in po kvaliteti prav nič ne zaostaja za njimi.
Tudi power balada "Crime Of The Heart" je polna neukrotljive energije in zanosne atmosfere, kakršno potrebuje vsaka kvalitetna AOR balada. "A Far Cry", ki po strukturi spominja na nekatere njihove stvaritve iz osemdesetih, vsebuje vse najboljše odlike skupine ter se bohoti z obširnimi orkestralnimi aranžmaji in presunljivo uvodno kitarsko solažo. Dramatični "Don't Call Me" je ljubezenska izpoved, ki navkljub nekaterim zanimivim solističnim inštrumentalnim prebliskom ne doseže želenega emocionalnega učinka in je tako eno manj zanimivih del na albumu. Toliko bolj navdušujoč je epski "Heaven On Earth", ki se kar šibi od hipnotičnih simfoničnih zaves in ritmičnega zanosa, v ospredju pa je, kot po navadi, mogočen refren, ki poslušalca napolni s pozitivno energijo. Album se z inštrumentalom "Aqua Part Two" zaključi v podobnem slogu kot se je odprl, le da gre tokrat za Downesovo sintetizatorsko valovanje, ki spominja na šumenje morja."Aqua" sicer ne sodi v sam vrh Asia dosežkov, a po dolgem, šestletnem premoru je vseeno šlo za presenetljivo posrečen in navdahnjen album s številnimi skladbami, ki so si že zdavnaj prislužile status klasik. Lahko bi se reklo, da predstavlja uspešen most med originalno inkarnacijo skupine in novo verzijo banda s Paynom in Downesom v vodilnih vlogah. Presenetljiv uspeh turneje z albuma na kateri se je kot poseben gost pojavljal tudi izdatno promovirani Steve Howe je duet spodbudil, da sta zgodbo o Asia-i ne glede na to, da je bil vsakršen komercialni uspeh, podoben tistemu iz preteklosti nedosegljiv in nerealen, nadaljevala naprej.
na vrh